Appeal partially allowed; first-instance ruling voided for parcel 559/560 due to incomplete fact-finding on public road status.

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi glede vrnitve zaplenjenih nepremičnin parc.št. 559 in 560, pripisanih pri vl.št. ..., k.o. ... ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje glede vrnitve zaplenjenih nepremičnin parc. št. 228 in 229, pripisanih pri vl.št. ..., k.o. ... Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

[JEDRO]

Nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice (3. točka 19. člena ZDen). Ker naj bi šlo v obravnavanem primeru za javno kategorizirano cesto, ki predstavlja javno dobro, se sporni parceli vsaj v tistem delu, po katerem poteka javna cesta, ne bi smeli vrniti v naravi. Ker sodišče prve stopnje z omenjenimi podatki ob odločanju o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja ni razpolagalo, ni v zadostni meri raziskalo in ugotovilo dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev obstoja pogojev za uporabo izjeme iz 19. člena ZDen, ki določa primere, ko nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu naložilo, da F.Š., rojenemu ... in umrlemu ... v roku petnajstih dni vrne v last nepremičnine parc. št. 228, 229, 559 in 560, ki so vse gozdne parcele in so pripisane pri vl. št. ..., k.o. ...

Zoper takšno odločitev se je pravočasno po svojem pooblaščencu pritožil nasprotni udeleženec, iz vseh razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugovor zastaranja in predlog na vrnitev zaplenjenega premoženja zavrniti, ker je bil vložen prepozno, po poteku petletnega splošnega zastaralnega roka. Prav tako je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v pripravljalni vlogi z dne 11.4.2003 svoj dolg pripoznal. Navaja še, da je zavezanec za vračilo premoženja Republika Slovenija in ne Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Prav tako je tudi izrek izpodbijanega sklepa pomanjkljiv, nesklepčen in zemljiškoknjižno neizvršljiv. Nepremičnini par. št. 559 in 560 k.o. ... pa tudi nista gozdni parceli, saj po njima poteka kategorizirana cesta LC 350 380. Za ta podatek pa je nasprotni udeleženec izvedel naknadno, saj iz razpoložljivih dokumentov spisa in iz orto – foto posnetka takšno stanje ni bilo razvidno. Ker gre za javno kategorizirano cesto, se parceli tudi ne moreta vračati v naravi. Glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v smeri zavrnitve predloga, predlagatelju pa naj naloži povrnitev stroškov postopka nasprotnega udeleženca, podredno pa naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Predlagatelj ni podal odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Zaradi lažje razumljivosti in večje preglednosti sodišče druge stopnje povzema na prvi stopnji ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje, in sicer:

* da so bile starejšemu na podlagi sodbe Okrožnega sodišča opr.št. K 37/49 z dne 15.3.1949 in Vrhovnega sodišča opr.št. KŽ 106/49 z dne 20.4.1949 zaplenjene nepremičnine,

* da so bile na predlog predlagatelja upravičencu starejšemu z delnim sklepom opr.št. N 25/98 z dne 1.6.2004 delno že vrnjene zaplenjene nepremičnine,

* da je nasprotni udeleženec v pripravljalni vlogi z dne 11.4.2003 pripoznal zahtevek za vrnitev nepremičnin parc. št. 228, 229, 559 in 560, ki so pripisane pri vl.št. ..., k.o. ...

* da je predlagatelj predlog za vrnitev teh nepremičnin posledično umaknil,

* da je predlagatelj, ko je želel te nepremičnine prodati, ugotovil, da so nepremičnine še vedno v družbeni lasti, zato je predlagal, da sodišče upravičencu vrne v last še te parcele, na istem temelju kot mu je že ostalo zaplenjeno premoženje.

Materialnopravno izhodišče v obravnavani zadevi so določbe 145. in 145.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list SRS, št.17-1192/1978 ) o vrnitvi zaplenjenega premoženja in določbe Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Na podlagi 145. člena ZIKS se, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena, zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. ZIKS pa v 145.a členu nadalje določa, da se v primerih, ko je bila kazen zaplembe premoženja izrečena pred 31.12.1958, razveljavljena na podlagi izrednih pravnih sredstev, glede oblik in obsega vračanja, glede omejitev v zvezi z vračanjem in glede vrednotenja premoženja ne uporabljajo splošne določbe 145. člena ZIKS o vrnitvi zaplenjenega premoženja, ampak se smiselno uporabljajo določbe tretjega poglavja ZDen, ki vsebujejo posebna merila glede vrednotenja premoženja (44. člen ZDen), omejitve glede vračanja v naravi (19. in 27. člen ZDen) in izključitev plačila odškodnine- povračila v denarju (42., 43., 45., 46., 47., 48. in 50. člen ZDen).

Sodišče druge stopnje v celoti sprejema razloge izpodbijanega sklepa o tem, da izjava nasprotnega udeleženca, ki jo je ta podal v pripravljalni vlogi z dne 11.4.2003, predstavlja pisno pripoznavo dolga, ki ima v skladu s 364. členom OZ za posledico pretrganje zastaranja. Pripoznava dolga je izjava ene stranke drugi, da njena obveznost obstoji. Nasprotni udeleženec je v omenjeni pripravljalni vlogi zapisal: „Parcele 228, 229, 559 in 560 so po naših podatkih v nespremenjenih izmerah v lasti predlagatelja in prva nasprotna stranka ne more biti zavezanec za vračilo; če so dejansko v lasti Republike Slovenije, vračilo ni sporno.“ Iz vsebine omenjene izjave jasno in nedvomno izhaja, da je nasprotni udeleženec bil prepričan, da so sporne parcele že v lasti predlagatelja, v primeru, da se izkaže nasprotno, pa je menil, da njihovo vračilo ni sporno, s čimer je predlagatelju pripoznal svojo obveznost vrnitve točno določenih zaplenjenih nepremičnin (parc.št. 228, 229, 559 in 560). S takšnim ravnanjem pa je bil zastaralni rok za vrnitev zaplenjenega premoženja pretrgan. Za obravnavani primer slednje pomeni, da je s pretrganjem zastaranja zastaralni rok začel teči znova. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ZIKS nima posebnih določb o zastaranju zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja. Je pa Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzelo stališče, da gre pri vračanju zaplenjenega premoženja za posebno pravico v zvezi s povrnitvijo škode zaradi neupravičene obsodbe, glede katere se ne uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zato za te zahtevke velja splošni petletni zastaralni rok (odločba št. U-I-60-98, Uradni list RS, št. 56/1998 z dne 7.8.1998). Upoštevaje splošno pravilo, da začne zastaralni rok teči, ko lahko stranka svoj zahtevek uveljavlja, in dejstvo, da je s pripoznavo dolga, začel zastaralni rok znova teči, je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zahtevek predlagatelja, ki ga je vložil dne 27.11.2007 ni zastaral, saj petletni splošni zastaralni rok od dneva pripoznave podane dne 11.4.2003 še ni potekel.

Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da zavezanec za vrnitev spornih parcel ni nasprotni udeleženec, torej Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. ZDen v 27. členu izrecno določa, da je zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč in gozdov Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (nasprotni udeleženec). Nepremičnini parc. št. 228, 229 predstavljata v naravi gozd in ker ni ovir oziroma omejitev za njihovo vračilo v naravi, je sodišče prve stopnje utemeljeno nasprotnemu udeležencu naložilo vračilo teh parcel predlagatelju v last.

V zvezi s pritožbeno grajo neizvršljivosti izreka izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da v obravnavanem primeru ne gre za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, temveč za pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa (sodbe). To je originarni način pridobitve, katerega značilnost je, da se pravica pridobi neodvisno od pravice prednika, in sicer s pravnomočnostjo odločbe, za kar ni potrebno zemljiškoknjižno dovolilo, kot se zahteva za pravnoposlovno razpolaganje s knjižnimi pravicami. Prav zaradi tega je v 3. točki prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) določeno, da se v teh primerih vknjižba lastninske pravice dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Tako je v obravnavanem primeru izrek izpodbijane sodbe, v katerem so nepremičnine natančno opisane in hkrati navedena oseba, kateri se nepremičnine vračajo v last, dovolj natančen in popoln, da se lahko na njegovi podlagi izvrši vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi. Glede na navedeno je bilo potrebno izvajanja pritožbe v tej smeri zavrniti kot neutemeljena.

Ker pritožba v tem delu ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni zasledilo nobene izmed kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Nasprotni udeleženec je v pritožbi zatrjeval, da nepremičnini parc.št. 559 in 560 pripisani pri vl.št. ..., k.o. ... v naravi nista gozdni parceli, saj po njima poteka kategorizirana cesta LC 350 380. Za ta podatek pa je izvedel naknadno, saj iz razpoložljivih dokumentov spisa in iz orto – foto posnetka takšno stanje ni bilo razvidno. Sodišče druge stopnje verjame zatrjevanjem v pritožbi, da nasprotni udeleženec teh okoliščin brez svoje krivde ni mogel navesti že prej (v postopku na prvi stopnji), saj tudi iz izpiska iz zemljiške knjige na listu A pri podatkih o nepremičninah izhaja, da sta ti dve parceli v naravi gozd. Iz dopisa Občine št. 3712-0001/2008-09 z dne 25.3.2008 pa izhaja, da po zemljišču parc.št. 559 in 560 vl.št. ... k.o. ... poteka občinska kategorizirana cesta. Nepremičnine pa ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice (3. točka 19. člena ZDen). Ker naj bi šlo po zatrjevanju pritožbe v obravnavanem primeru za javno kategorizirano cesto, ki predstavlja javno dobro, se sporni parceli vsaj v tistem delu, po katerem poteka javna cesta, ne bi smeli vrniti v naravi. Ker sodišče prve stopnje z omenjenimi podatki ob odločanju o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja ni razpolagalo, ni v zadostni meri raziskalo in ugotovilo dejstev in okoliščin, pomembnih za ugotovitev obstoja pogojev za uporabo izjeme iz 19. člena ZDen, ki določa primere, ko nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Opisane pomanjkljivosti so narekovale razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na vrnitev zaplenjenih nepremičnin par.št. 559 in 560 pripisanih pri vl.št. ... k.o. ... in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati navedeno materialnopravno izhodišče, oceniti na novo predložene dokaze in zavzeti stališče v zvezi s trditvami pritožbe o statusu spornih parcel ter o vrnitvi spornih parcel znova meritorno odločiti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, zato bo o teh stroških in stroških celotnega pravdnega postopka odločeno s končno odločbo, ko bo znan končen uspeh v pravdi.