Appeal dismissed because first instance court could not decide on prison location without defendant's request.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appeal was dismissed as unfounded because the first-instance court had already granted the defendant's request for a single sentence but had not addressed the location of execution. The defendant argued for imprisonment in a semi-open unit, yet failed to formally submit this specific request to the lower court. The appellate court ruled that since the lower court never decided on the location issue, it could not be reviewed on appeal, requiring the defendant to first petition the first-instance court.
Legislator headnote
AI generatedZKP 407. člen; ZKP 383. člen 1. odstavek: Where the first-instance court fails to rule on a defendant's request regarding the place of sentence execution because such a request was not formally submitted, the appellate court lacks jurisdiction to review that specific issue.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba obs. se zavrne kot neutemeljena.
Obs. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugodilo obdolženčevemu predlogu za izrek enotne kazni. Predloga, da naj prvostopno sodišče odloči tudi o tem kje bo kazen prestajal, pa obsojenec, kot to sam navaja tudi v pritožbi, ni niti podal.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v postopku neprave obnove kazenskega postopka izreklo enotno kazen 4 leta in 10 mesecev zapora, v katero je na podlagi prvega odstavka 49. člena Kazenskega zakonika (KZ) obdolžencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas že prestanih kazni po v izreku prvostopne sodbe natančneje navedenih sodbah.
Zoper takšno sodbo se je pritožil obsojenec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu omogoči prestajanje v izpodbijani sodbi določene enotne kazni v polodprtem oddelku Zaporov Maribor, podrejeno pa na Dobu.
Pritožba ni utemeljena.
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče ugodilo obdolženčevemu predlogu za izrek enotne kazni. Predloga, da naj prvostopno sodišče odloči tudi o tem kje bo kazen prestajal, pa obsojenec, kot to sam navaja tudi v pritožbi, ni niti podal.
Glede na to, da takšnega predloga obsojenec ni podal, prvostopno sodišče o njem tudi ni moglo odločati. Ker o njegovem predlogu za prestajanje kazni v polodprtem oddelku zaporov prvostopno sodišče še ni odločalo, pa to tudi ne more biti predmet tega pritožbenega postopka. Obsojenec bo zato moral takšen predlog najprej nasloviti na prvostopno sodišče in šele, če z odločitvijo prvostopnega sodišča v tej smeri ne bo zadovoljen in bo zoper njo vložil pritožbo, bo o tem eventualno odločalo tudi pritožbeno sodišče.
Po obrazloženem, in ker obsojenec odločitve prvostopnega sodišča, razen že obrazloženega, ne graja, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o obsojenčevi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).
Ker je obsojenec brez redne zaposlitve in brez premoženja ter na prestajanju zaporne kazni, ga je sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).