Contract clause prevails over breach claims; appeal dismissed due to clear agreement terms.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi v tč. 3 izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Določba med pravdnima strankama sklenjene pogodbe je povsem jasna tako kot glasi in jo je tako kot glasi tudi uporabiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo tožbenemu zahtevku delno, za znesek 4,079.604,16 SIT s pp. ugodilo (tč. 1 in 2 izreka) v presežku, za znesek 5,169.737,38 SIT s pp. pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (tč. 3 izreka).

Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (tč. 3 izreka) vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnilnem delu stroškovno ugodi, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

V pritožbi je tožeča stranka navajala, da v pogodbi kumulativno dogovorjeni pogoj “in si bo fizično varovanje organizirala kako drugače ali pri drugem ponudniku teh storitev”, pri strankah V. C., P. d.d. in A. M., ni bil izpolnjen, saj nobena od strank ni pri sebi uredila fizičnega varovanja kako drugače kot ga je imela na datum sklepanja pogodbe. Drugačne ureditve nobena od spornih treh strank (prič v pravdnem postopku) ni niti zatrjevala, še manj pa, da bi se tožena stranka v tej smeri tekom pravdnega postopka branila. Dokazno breme glede tega neizpolnjenega pogoja je na strani tožene stranke in po stališču tožeče stranke je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek delno zavrnilo. Zmotno pa je tudi stališče, da je bil direktor tožeče stranke vseskozi seznanjen z nesklenitvijo treh pogodb (P., A. M. in V. C.) in da je vsled tega ugovor tožene stranke o delni neizpolnitvi pogodbe pravočasen. Teh pogodb po stališču tožeče stranke ni mogel podpisovati direktor tožeče stranke, ki je bil pri toženi stranki zgolj zaposlen na dogovorjenem delovnem mestu in nič več. Tožeča stranka zato vztraja, da je tožena stranka z uveljavljanjem napak v izpolnitvi pravnega posla zamudila in teh ne more več uveljaviti. Pri tem se je tožeča stranka sklicevala na določbe čl. 462 in 464 Obligacijskega zakonika (OZ). Tožeča stranka pa je nadalje navedla, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno tudi glede dogovora o sorazmernem zmanjšanju dogovorjene odškodnine prevzetih poslov, saj da tudi direktor tožene stranke ni znal pojasniti svoje pogodbene volje glede okoliščine za koliko se dejansko zmanjša odškodnina, če ena stranka ne sklene nove pogodbe s toženo stranko. Povedal je le, da mu je ključ svetovala notarka, ni pa povedal, da se je s tem nasvetom notarke strinjal tudi direktor tožeče stranke, ker je očitno, da je tožena stranka pogodbo vnaprej sama pripravila po svojih tolmačenjih in merilih, ki bi bili zanjo ugodnejši.

Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje dejansko stanje v zadostnem obsegu, popolno in pravilno ugotovljeno ter na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi natančno in nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih glede zavrnilnega dela tožbenega zahtevka in ker so ti prepričljivi in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilni, jih pritožbeno sodišče v celoti, v izogib ponavljanju, sprejema kot svoje.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pa je to tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5,169.737,38 SIT s pp., kot neutemeljen zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ne more soglašati s pritožbenimi očitki tožeče stranke o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in v posledici tega napačno uporabljenem materialnem pravu.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je določba II. odst. 4. čl. sicer med pravdnima strankama nesporno sklenjene pogodbe o prevzemu izvajanja poslov z dne 23.04.2003, povsem jasna tako kot glasi in jo je tako tudi uporabiti (čl. 82/I OZ). Na osnovi te določbe pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da okoliščine, zaradi katerih ni prišlo do nadaljevanja posla dotedanjih treh naročnikov (tožeče stranke) s toženo stranko, v obravnavani zadevi niso pomembne in prav tako za zmanjšane odškodnine ni pomembna odgovornost katere od pravdnih strank, ampak je bistveno, da dotedanji naročniki na kakršenkoli način niso za prenos poslov, torej odločitev naročnikov, da ne nadaljujejo posla z novo pogodbeno stranko, kar pa nedvomno ne pomeni nič drugega kot odločitev teh naročnikov, da si bodo fizično varovanje organizirali kako drugače ali pri drugem ponudniku storitev, kot je to v citirani določbi tudi zapisano. Tega posebej zato ni bilo potrebno ugotavljati v postopku, kot to zmotno pritožbeno zatrjuje tožeča stranka.

Glede na zgoraj omenjeno določbo II. odst. 4. čl. pogodbe, kjer je med ostalim zapisano tudi, da se odškodnina za proporcionalni delež od osnove (1,920.000,00 SIT) zmanjša ter izpovedi obeh v postopku na prvi stopnji zaslišanih direktorjev pravdnih strank pa je sodišče prve stopnje glede načina izračuna zmanjšanja pogodbeno dogovorjenega zneska odškodnine za tri naročnike, ki posla niso nadaljevali s toženo stranko, utemeljeno sledilo izpovedi zaslišanega direktorja tožene stranke, ki je povedal, da sta pravdni stranki izrecno dogovorili, da se kot osnova šteje 1,920.000,00 SIT in delež posameznega naročnika v tej osnovi in se odškodnina za takšen delež zmanjša, kakor je to razvidno iz zapisnika o zaslišanju tega (listna številka ... spisa) in tako ne drži pritožbena navedba, da direktor tožene stranke tega dogovora ni znal pojasniti.

Sodišče prve stopnje pa res ni moglo slediti izpovedi direktorja tožeče stranke, da se odškodnina za vsako odpadlo stranko zmanjša za 1/32, znesek 1,920.000,00 SIT pa pomeni mesečni izkupiček, ki ga je imela E. pri svojih 32. strankah, ni pa se spomnil, zakaj so kot osnovo zapisali znesek 1,920.000,00 SIT (listna številka ... spisa).

Pravna podlaga obveznosti plačila odškodnine in zmanjšanje le-te, v kolikor kateri od dotedanjih naročnikov tožeče stranke ne bi nadaljeval posla s toženo stranko je v že omenjeni jasni določbi 4. čl. med pravnima strankama sklenjene pogodbe in je vsako sklicevanje tožeče stranke na določbe čl. 462 in 464 OZ, ki urejajo inštitut jamčevanja za napake, brezpredmetno ter je pritožba tožeče stranke tudi v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da pritožbeni razlogi niso podani, in ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena katera od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po II. odst. 339. čl. v zv. z II. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo v tč. 3 izreka, torej v zavrnilnem delu, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške (čl. 154/I v zv. s čl. 165/I ZPP).