Appeal court partially allows appeal to stop enforcement when bankruptcy ends debtor's existence.

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej glasi:

„Izvršilni postopek se ustavi in se vsa morebiti že opravljena izvršilna dejanja razveljavijo.“

2. Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če je bil med izvršilnim postopkom nad dolžnikom - samostojnim podjetnikom - zaključen stečajni postopek, upnik pa izterjuje terjatev, ki je nastala v zvezi s poslovanjem samostojnega podjetnika, je treba izvršilni postopek ustaviti in razveljaviti morebiti opravljena izvršilna dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 2. 12. 1994, opr. št. II Ig 2262/94 in opravljena izvršilna dejanja ter zavrglo predlog za izvršbo.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložil upnik in sicer iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje nepravilno po uradni dolžnosti razveljavilo sklep o izvršbi, ki je bil že pravnomočen, ter zavrglo predlog za izvršbo. V času vložitve izvršilnega predloga je namreč dolžnica kot samostojna podjetnica obstajala, zoper sklep o izvršbi pa ni vložila ugovora. Kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da terjatev zaradi uvedenega in končanega stečajnega postopka nad dolžnico kot samostojno podjetnico ne obstoji več, pa bi moralo le ustaviti postopek in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja. Prav tako je izpostavil, da je bila dolžnica na dan uvedbe stečajnega postopka lastnica določenih nepremičnin, ki pa jih stečajni upravitelj ni zajel v stečajno maso, zato bo zoper njega vložil odškodninski zahtevek. S tem premoženjem namreč dolžnica odgovarja za obveznosti iz poslovnih razmerij, zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje v postopku, ki se je vodil pod opr. št. In 05/00118, napačna. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da upnik v tem izvršilnem postopku od dolžnice izterjuje terjatev, ki je nastala pri poslovanju dolžnice kot samostojne podjetnice. Upnik v pritožbi ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bil nad dolžnico kot samostojno podjetnico začet in tudi že zaključen stečajni postopek in sicer s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 20. 5. 2004, opr. št. St 23/98. Z zaključkom stečaja pa v celoti ugasnejo vse obveznosti samostojnega podjetnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, saj se terjatve upnikov (pod pogojem, da so jih v stečajnem postopku pravočasno prijavili) poplačajo znotraj stečajnega postopka. Dolžnica kot samostojna podjetnica po zaključku stečajnega postopka ne obstaja več. Zoper neobstoječega dolžnika (ki zaradi zaključka stečajnega postopka tudi nima pravnih naslednikov) pa izvršbe ni mogoče voditi.

Stališče sodišča prve stopnje, da dolžnica – samostojna podjetnica kot stranka tega izvršilnega postopka ne obstaja več ter da gre za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti, je sicer pravilno, vendar pa je ob tem sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek, ko je uporabilo (zgolj) V. odstavek 81. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in razveljavilo sklep o izvršbi z dne 2. 12. 1994, opr. št. II Ig 2262/94, in opravljena izvršilna dejanja ter zavrglo predlog za izvršbo. Glede na specifično naravo izvršilnega postopka je potrebna smiselna uporaba določb ZPP. V. odstavek 81. člena ZPP določa, da sodišče v primeru neodpravljivih pomanjkljivosti v sposobnosti biti stranka postopka s sklepom razveljavi pravdna dejanja, ki jih je opravilo v postopku, kolikor jih zadenejo te pomanjkljivosti. V primeru, da te pomanjkljivosti onemogočajo nadaljnjo pravdo, pa zavrže tožbo. Navedeno določilo, uporabljeno v izvršilnem postopku, pomeni, da sodišče razveljavi le tista izvršilna dejanja, ki jih je opravilo, kolikor jih zadenejo te pomanjkljivosti. Ob izdaji sklepa o izvršbi z dne 2. 12. 1994, opr. št. II Ig 2262/94, pa je (kot pravilno opozarja pritožba) dolžnica kot samostojna podjetnica še obstajala, torej navedena pomanjkljivost takrat še ni obstajala in zato ni vplivala na izdajo sklepa o izvršbi. V obravnavanem primeru je zato potrebno (ob upoštevanju V. odstavka 81. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) smiselno uporabiti določilo I. in II. odstavka 76. člena ZIZ, v skladu s katerim sodišče poleg drugih primerov, določenih v ZIZ, po uradni dolžnosti ustavi izvršbo, če je izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega, s tem pa razveljavi tudi opravljena izvršilna dejanja. Na podlagi s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zgoraj navedenega je zato pritožbeno sodišče spremenilo izrek izpodbijanega sklepa ter dopolnilo argumentacijo sodišča prve stopnje, medtem ko je končna posledica tudi v tem primeru enaka, namreč s tem je prišlo do zaključka predmetnega izvršilnega postopka.

Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izvršilni postopek, ki se je pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah vodil pod opr. št. In 05/00118, pa so v predmetnem izvršilnem postopku neupoštevne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredelilo.

Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava neutemeljeno razveljavilo sklep o izvršbi z dne 2. 12. 1994, opr. št. II Ig 2262/94, in opravljena izvršilna dejanja ter zavrglo predlog za izvršbo, je sodišče druge stopnje delno utemeljeni pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 358. in 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ).

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih kršitev postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Upnik je dolžan sam kriti svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (II. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).