Slovenian court upheld eviction of JLA tenant, ruling Republic took full property rights immediately upon independence.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ključno za odločitev v tem sporu je res vprašanje, ali je Republika Slovenija v času spornih 90 dni imela pravico upravljanja s stanovanjskim skladom prejšnjih organov JLA in ali je ta pravica obsegala tudi pravico razpolaganja. Dne 25.6.1991 je bila sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (3. odstavek 1. točke). S sklepom skupščine (Ur.l. RS, št. 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. Z njo pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Prilogi k Skupni deklaraciji urejata določena področja (režim na meji, varnost meje, carine), ki jih podrobno našteva tudi revident v reviziji. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so preje upravljali zvezni organi (konkretno s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Zato je potrebno šteti, da je Republika Slovenija prevzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (1.

odstavek 9. člena ustavnega zakona).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da izprazni dvosobno stanovanje št. 3 v drugem nadstropju hiše M. v L. in ga praznega oseb in stvari izroči tožeči stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišči prve in druge stopnje nista uporabili Skupne deklaracije s prilogama I in II z dne 7.7.1991. S to deklaracijo ni bilo odloženo, temveč suspendirano izvrševanje osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije. To pomeni, da je v času suspenza prejšnja SFRJ ponovno pridobila pravico upravljanja in razpolaganja z nepremičninami, in tako tudi s spornim stanovanjem. Revident v nadaljevanju revizije citira posamezne določbe iz Skupne deklaracije in očita sodiščema, da sta jih napačno razlagali. Trditev sodišč, da se osamosvojitveni akti v spornem času niso uporabljali, je v nasprotju z ugotovitvami sodišč, da takratna JLA ni imela pravice deliti spornih stanovanj. Nepravilna je tudi razlaga določb 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Predvsem sta sodišči napačno ravnali, ker sta ločeno obravnavali 1. odstavek navedene določbe od 2. in 3. odstavka tega člena, ki obravnavata postopni prevzem premoženja do konca leta 1993. Ne gre le za fizični prevzem, kot napačno ugotavljata sodišči, temveč za pravni prevzem. Razlaga 9. člena ustavnega zakona je tudi v nasprotju s temeljnimi načeli pravnega reda Republike Slovenije kot tudi mednarodnim pravom. Poleg tega pa pomeni, da je Republika Slovenija, kot eden od solastnikov, enostransko in brez sodelovanja ostalih solastnikov, razdružila nepremično premoženje v Republiki Sloveniji. Zaradi navedenega revident meni, da je nekdanja JLA dne 31.8.1991 zakonito oddala sporno stanovanje toženi stranki. Od Vrhovnega sodišča RS pričakuje odgovor na vprašanje, ali je Republika Slovenija bila v spornih 90 dneh v sestavi takratne SFRJ ali ne, kajti od tega je odvisen izid spora. Zato predlaga spremembo sodbe prve in druge stopnje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče se pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije.

Ključno za odločitev v tem sporu je res vprašanje, ali je Republika Slovenija v času spornih 90 dni imela pravico upravljanja s stanovanjskim skladom prejšnjih organov JLA in ali je ta pravica obsegala tudi pravico razpolaganja. Dne 25.6.1991 je bila sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (3. odstavek 1. točke). S sklepom skupščine (Ur.l. RS, št. 5/91-I) je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija. Z njo pa ni bilo na vseh področjih vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991. Prilogi k Skupni deklaraciji urejata določena področja (režim na meji, varnost meje, carine), ki jih podrobno našteva tudi revident v reviziji. Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so preje upravljali zvezni organi (konkretno s stanovanji), pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991. Zato je potrebno šteti, da je Republika Slovenija prevzela z uveljavitvijo osamosvojitvenih predpisov v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (1.

odstavek 9. člena ustavnega zakona). Da je tako, izhaja tudi iz uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo in uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (obe Uradni list RS, št. 61/92). Revident nadalje nima prav, ko trdi, da je potrebno 1. odstavek 9. člena povezovati z 2. in 3.

odstavkom tega člena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da 2. in 3.

odstavek tega člena določata le potek fizičnega prevzema premoženja, kar pa ne pomeni, da je v tem času razpolagalna pravica ostala še vedno na strani prejšnje JLA. Revident zmotno očita sodiščema nelogičnost pri razlagi teh določb. Drugačna razlaga bi lahko pripeljala do absurdne situacije, saj bi po 90 dneh, zaradi masovnega razpolaganja z vojaškimi stanovanji s strani JLA, ostala Republika Slovenija brez tega prepotrebnega namenskega premoženja za svoje potrebe. Toženčeva razlaga bi zato lahko pripeljala le do sklepa, da nobena od strank v tem spornem času ni imela pravice do razpolaganja s spornimi stanovanji.

Pravilno je zato stališče sodišč druge in prve stopnje, da tožena stranka z dodelitvijo stanovanja dne 31.8.1991 ni pridobila stanovanjske pravice. Ker stanovanje zaseda brez veljavnega pravnega naslova, je tožeča stranka pravilno ravnala, ko je na podlagi 58. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94)

vložila tožbo, s katero je zahtevala njegovo izpraznitev.

Ker druge trditve v reviziji za odločitev niso bistvenega pomena, revizijsko sodišče nanje ne odgovarja posebej. Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).