Attempted extortion conviction upheld; victim's refusal to pay does not negate the crime's elements.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obtoženega M. M. zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po I. odstavku 98. člena v zvezi s I. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku mora obtoženi M. M. plačati kot stroške pritožbenega postopka 300,00 EUR povprečnine.

[JEDRO]

Na obstoj kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja nima vpliva okoliščina, da oškodovanec obtožencema po lastni izpovedbi denarja v nobenem primeru ne bi izročil.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtožena P. K. in M. M. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po III. in I. odstavku 218. člena v zvezi s členoma 25 in 22 KZ. Obema je izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je z uporabo omilitvenih določb določilo kazen štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še, da sta obtoženca dolžna plačati oškodovancu priglašeni premoženjskopravni zahtevek v višini 417,29 EUR in jima po I. odstavku 95. člena ZKP v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v znesku 50,91 EUR in 292,10 EUR povprečnine.

Zoper sodbo sta se pritožila okrožni državni tožilec in zagovornik obtoženega M. M.

Okrožni državni tožilec se pritožuje zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo v pritožbeno napadanem delu spremeni tako, da obema obtožencema v okviru izrečenih pogojnih obsodb določi kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let.

Zagovornik obtoženega M. M. se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni in obtožencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa jo spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da obtoženca mileje kaznuje.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi II. odstavka 377. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi okrožnega državnega tožilca in zavrnitev pritožbe zagovornika obtoženega M. M.

Pritožbi nista utemeljeni.

Zagovornik obtoženega M. M. ni obrazložil, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka. Uradni preizkus pa kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke I. odstavka 383. člena ZKP ni pokazal.

Zagovornik trdi, da v predmetni zadevi ne gre za kaznivo dejanje izsiljevanja. Tako trditev utemeljuje s tem, da je oškodovanec povedal, da denarja, ki sta ga obtoženca zahtevala od njega, v nobenem primeru ne bi dal. Po mnenju zagovornika zato, ker oškodovanec ni ničesar storil ali opustil v škodo svojega premoženja, niti takšnega namena kot je sam povedal ni imel, manjka eden od zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Take navedbe ne vnašajo dvoma o pravilnosti uporabe kazenskega zakona. Sodišče prve stopnje je namreč ob pravilni oceni zagovora obtožencev, izpovedbe oškodovanca in kot priče zaslišanega sprevodnika na vlaku A. J. ter ostalih izvedenih listinskih dokazov, ki jih navaja v sodbi, zanesljivo ugotovilo, da sta obtoženca z namenom, da oškodovanca prisilita, da bi jima v škodo svojega premoženja izročil denar zoper njega uporabila silo, oškodovanec pa jima kljub pretepanju denarja ni izročil. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je oba obtoženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po III. in I. odstavku 218. člena v zvezi s členoma 25 in 22 KZ. Z izvršitveno obliko kaznivega dejanja očitano obtožencema je kaznivo dejanje izsiljevanja dokončano s storitvijo ali opustitvijo izsiljevane osebe, ki pomeni škodo za njeno premoženje z uporabo sile. Poskus tega kaznivega dejanja pa je podan takrat, ko dejanje ostane pri uporabi sile. Zato s pritožbeno opisanimi okoliščinami, zagovornik ne more utemeljiti trditve, češ, da so v ravnanju obtožencev podani le znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja ali pa lahke telesne poškodbe. Glede na obrazloženo smiselna uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP ni podana.

Z zagovornikom ni moč soglašati tudi, ko izraža dvom o pravilnosti ugotovljene kazenske odgovornosti obtoženca. Obramba na prvi stopnji ni izpostavila okoliščin, ki bi postavile pod vprašaj obtoženčevo prištevnost v času storitve očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje v prištevnost obtoženca utemeljeno ni podvomilo že na podlagi njegovega zagovora, iz katerega izhaja, da se dejanja spominja in ga tudi razumno opisuje kot tudi na podlagi celovite presoje njegovega ravnanja v sklopu z izvedenimi dokazi. Prav tako ni nobenega dvoma v dokazne zaključke sodišča prve stopnje o tem, da je obtoženec ravnal z direktnim naklepom in se pri tem zavedal prepovedanosti svojega dejanja, kar vse je v izpodbijani sodbi tudi dovolj jasno in razumljivo obrazloženo. Zato zagovornik neutemeljeno napada tudi ugotovljeno dejansko stanje, glede kazenske odgovornosti obtoženca.

Na podlagi pritožb okrožnega državnega tožilca, ki se zavzema za zvišanje v izrečenih pogojnih obsodbah obtožencema določenih kazni zapora in daljšo preizkusno dobo ter zagovornika obtoženega M. M., ki se zavzema za milejše kaznovanje obtoženca, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo še v odločbi o kazenskih sankcijah. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje obtožencema izreklo primerno vrsto kazenske sankcije in jima glede na težo kaznivega dejanja, ugotovljeno krivdo in ugotovljene ter upoštevane okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša določilo povsem primerni kazni zapora in tudi primerno dolgo preizkusno dobo.

Ob neizpodbijanju vrste kazenskih sankcij, to je pogojnih obsodb, ki jih je sodišče prve stopnje izreklo obtožencema, sodišče druge stopnje ocenjuje, da okoliščine, ki jih izpostavljata pritožnika v pritožbah nimajo take teže, da bi lahko privedle do ugoditve njunima pritožbenima predlogama. Strinjati se je sicer z državnim tožilcem, da kaznivo dejanje izsiljevanja po III. odstavku 218. člena KZ spada glede na predpisano kazen zapora med težja kazniva dejanja. Obravnavano kaznivo dejanje je ostalo pri poskusu, kar glede na določbo II. odstavka 22.

člena KZ že samo po sebi dopušča milejše kaznovanje. Ob ugotovljenem neoporečnem življenju obtožencev pred in po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, od katerega je preteklo že več kot sedem let in ugotovljeni sedanji osebnostni urejenosti obtožencev, je sodišče prve stopnje z upoštevanjem, da sta bila obtoženca ob storitvi kaznivega dejanja stara 19 let utemeljeno ocenilo, da je to enkratno kaznivo dejanje, v življenju nekaznovanih obtožencev zaradi kaznivih dejanj ali prekrškov, mogoče pripisati njuni mladostni nepremišljenosti.

Način izvršitve kaznivega dejanja, na katerega opozarja državni tožilec v pritožbi, po svoji intenzivnosti izrazito ne odstopa od načinov izvršitve tovrstnih kaznivih dejanj. Okoliščina, da je zato, ker so takšna kazniva dejanja, ko se storilci fizično lotijo svojih žrtev, če jih te ne ubogajo in jim ne izročajo zahtevanega vse bolj pogosta in da je zato treba tudi s strožjo kaznovalno politiko vplivati ne le na storilce takšnih kaznivih dejanj ampak tudi na potencialne storilce, pa glede na eno od temeljnih načel kazenskega prava in sicer načelo individualizacije kazenskih sankcij, ne more biti upoštevna.

V pritožbi zagovornika izpostavljena okoliščina, da je obtoženi M. M. s svojim ravnanjem zasledoval le manjšo premoženjsko korist je bila pravilno ovrednotena že na prvi stopnji in sicer pri presoji teže kaznivega dejanja, obtoženčevo obžalovanje dejanja v besedi strank pa nima take teže, da bi lahko privedlo do ugoditve zagovornikovemu pritožbenemu predlogu.

Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz I. odstavka 383. člena ZKP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi okrožnega državnega tožilca in zagovornika obtoženega M. M. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obtoženega M. M. s pritožbo ni uspel, zato mora obtoženec po določbi I. odstavka 98. člena ZKP v zvezi s I. odstavkom 95. člena ZKP plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Ta je bila glede na nezapletenost zadeve, z vidika odločanja na drugi stopnji, in z upoštevanjem premoženjskih razmer obtoženca kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje odmerjena na 300,00 EUR.