Labor court dismissed appeal; worker injured while assigned to client under contractor agreement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožeča stranka je opravljala tesarska dela kot delavec kooperanta tožene stanke po izrecnem nalogu in pod nadzorom delovodja tožene stranke, zato je takšno razmerje moč opredeliti kot razmerje med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Za odločanje o odškodnini v zvezi s škodnim dogodkom, ko se je tožeča stranka telesno poškodovala pri tem delu, je pristojno delovno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom se je Okrožno sodišče v Celju izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej pravdni zadevi in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v odločanje stvarno pristojnemu Delovnemu sodišču v Celju.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni delodajalec tožeče stranke, zato delovno in socialno sodišče ni pristojno za reševanje te zadeve. Tožeča stranka zato predlaga višjemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni, tako da določi Okrožno sodišče v Celju za stvarno pristojno sodišče za odločanje v tej pravdni zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (II. odst. 17. čl. Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP). Sodišče prve stopnje je ob opravi predhodnega preizkusa tožbe ugotovilo, da vtožuje tožnik odškodnino v zvezi s škodnim dogodkom z dne 19.6.2006, ko se je kot delavec tožene stranke telesno poškodoval pri delu na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje resda napačno povzelo podatek iz tožbe, s tem ko je navedlo, da se je tožnik poškodoval kot delavec tožene stranke, kar pa ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. V tožbi je namreč tožnik navedel, da je kritičnega dne kot delavec podjetja V. B. H. d. o. o., ki je bil kooperant tožene stranke, opravljal tesarska dela po izrecnem nalogu in pod nadzorom delovodje tožene stranke. Po tč. c I. odst. 5. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) je delovno in socialno sodišče pristojno za odločanje v individualnih sporih (med katere se uvrščajo tudi odškodninski spori) o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Glede na navedbe v tožbi, je moč tudi razmerje med tožnikom in toženo stranko opredeliti kot razmerje med delavcem ter uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Zato je odločitev okrožnega sodišča, sprejeta po predhodnem preizkusu, ki ga je sodišče opravilo v skladu z določbo I. odst. 17. čl. ZPP, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi, materialnopravno povsem pravilna.

Sodišče druge stopnje je zato moralo pritožbo tožeče stranke po ugotovitvi, da se sodišču prve stopnje tudi niso pripetile tiste kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. v zvezi s 353. čl. in 366. čl. ZPP).