Court dismisses appeal against conviction for intentionally damaging creditor rights by selling seized vehicle.

Pritožba zagovornika obdolženega B. U. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka 500,00 EUR povprečnine.

[JEDRO]

Za presojo obdolženčevega ravnanja v smeri očitanega kaznivega dejanja po 2. odst. 229 čl. KZ je odločilnega pomena zanesljiva ugotovitev, da je obdolženec po tem, ko je prejel sklep o izvršbi in bil seznanjen s tem, da se bo njegovo tovorno vozilo prodalo za poplačilo upničine terjatve, tovorno vozilo prodal in tako preprečil izvršbo ter s tem brez dvoma upnico namenoma oškodoval.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po 2. odstavku 229. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Poleg splošnega pogoja, da pogojna obsodba ne bo preklicana, če v preizkusni dobi ne bo storil novega kaznivega dejanja mu je določilo še dodatni pogoj in sicer, da v roku desetih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki M. M. njeno terjatev v višini 4.550,88 EUR. V taki višini je oškodovanki prisodilo tudi priglašeni premoženjskopravni zahtevek in ga naložilo obdolžencu v plačilo. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka v višini 18,86 EUR in 417,29 EUR povprečnine.

Zoper sodbo se je pritožil zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da tudi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagal je njeno spremembo in izrek obdolžencu oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu podanem po 2. odstavku 445. člena ZKP predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika delno ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v krivdoreku besedo “prodal” nadomesti z besedo “odsvojil”, v ostalem delu pa pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Obdolženec in zagovornik na predlog višjega državnega tožilca nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu kazenske zadeve in preizkusu izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da v pritožbi zagovornika uveljavljani in zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ko je v sodbi navedlo, da je nebistveno, zakaj je obdolženec tovorno vozilo v teku izvršilnega postopka odsvojil, zagovornik ob siceršnji nenavedbi za katero kršitev naj bi sploh šlo, izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem dejansko utemeljuje le zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zagovornik zatrjuje, da je podana kršitev kazenskega zakona zato, ker pri obdolžencu obstajajo okoliščine ki izključujejo kazenski pregon. Ker take trditve ne utemeljuje z obstojem okoliščin iz 3. točke 372. člena ZKP, ki jih ni pokazal tudi uradni preizkus, pač pa s tem, da obdolžencu naj ne bi bil dokazan naklep, pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona ni utemeljena.

Zagovornik neutemeljeno napada ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in nanj tudi pravilno uporabilo kazenski zakon. Sodišče prve stopnje je ob oceni zagovora obdolženca izpovedbe oškodovanke M. M., prič N. G. in B. P. ter zbranih listinskih dokazov, ki jih navaja v sodbi prepričljivo izključilo zagovor obdolženca, da očitanega mu kaznivega dejanja ni storil. Ob zanesljivo ugotovljenem obdolženčevem vedenju, da je njegovo tovorno vozilo predmet izvršbe v zoper njega, na predlog upnice M. M. s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Šentjurju z dne 23.09.2003, opr. št. I 2003/00711, ki ga je prejel dne 01.10.2003, uvedenemu izvršilnemu postopku, je utemeljeno zaključilo, da je obdolženec s tem, ko je v teku izvršilnega postopka dne 24.05.2004 tovorno vozilo prodal, s takim ravnanjem preprečil plačilo upnice med prisilno izvršbo, in jo namenoma oškodoval, s tem pa z direktnim naklepom storil kaznivo dejanje oškodovanja tujih pravic po 2. odstavku 229. člena KZ.

Zagovornikove navedbe, s katerimi utemeljuje svojo trditev, da obdolžencu dolus ni dokazan, ker da ni želel niti hotel oškodovati upnice, ne vnašajo dvoma o pravilnosti dokazne ocene in zaključkov sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca. Okoliščini, da je obdolženec med postopkom prisilne izvršbe del terjatve oškodovanki gotovinsko poravnal in da je v medsebojni koliziji interesov svojih upnikov dal prednost plačilu zaostale preživnine za svojega otroka, je namreč presodilo že sodišče prve stopnje in utemeljeno zaključilo, da se z njima obdolženec ne more ekskulpirati.

Sodišče druge stopnje ne soglaša z zagovornikom, češ da obdolžencu ni dokazano, da je tovorno vozilo prodal. Podlago za pravilnost prvostopenjske ugotovitve predstavlja po obrambi predložena pogodba o komisijski prodaji sklenjena dne 24.05.2004 v Š. med Z. S. J. kot komisionarjem in obdolžencem kot komitentom. Po tej pogodbi se je komisionar zavezal, da bo v svojem imenu in za račun komitenta prodal predmetno tovorno vozilo za v pogodbi določeno ceno in takoj po izvršeni prodaji komitentu izplačal v pogodbi določen znesek. Iz računa z istega dne na listni številki ... pa izhaja, da je predmetno tovorno vozilo kupila N. G., nadaljnji pravni promet tovornega vozila pa je razviden iz dopisa Upravne enote Š. pri C. z dne 20.12.2006. Drži sicer, da sta obdolženec in kot priča zaslišana N. G. skladno trdila, da med njima ni šlo za kupoprodajno razmerje, ampak za prenos lastništva tovornega vozila na račun zaostale neplačane preživnine za njunega skupnega mladoletnega otroka. Slednjemu pa sodišče druge stopnje ne more verjeti na podlagi dokaza, ki ga pritožbi prilaga zagovornik. Iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Šentjurju, opr. št. I 05/92 z dne 07.03.2005 je namreč razvidno, da mld. upnica A. U., zastopana po materi in zakoniti zastopnici N. G. v postopku prisilne izvršbe, na podlagi izvršilnega naslova z dne 12.08.1998 (dogovor o dolžnosti, višini in usklajevanju preživnine Centra za socialno delo Š. p. C.) izterjuje glavnico v višini 14.107,64 EUR s pripadki na račun celotne neplačane zaostale preživnine od pridobitve izvršilnega naslova dalje, to je od 01.08.1998 do 28.02.2005. Zato zagovornikova trditev o tem, da obdolženec oškodovanke M. M. kot upnice v izvršilnem postopku ni namenoma oškodoval, ne more biti uspešna.

Zagovornikova pritožbena graja izvedbe opravljenega rubeža tovornega vozila za presojo obdolženčevega ravnanja ni pomembna. Za presojo obdolženčevega ravnanja je namreč odločilnega pomena zanesljiva prvostopenjska ugotovitev, da je obdolženec potem, ko je prejel sklep o izvršbi in bil seznanjen s tem, da se bo njegovo tovorno vozilo prodalo za poplačilo upničine terjatve, tovorno vozilo prodal in tako preprečil izvršbo, s čemer je brez dvoma upnico namenoma oškodoval za v izreku sodbe naveden znesek.

Neutemeljeno je tudi zagovornikova trditev o tem, da ni izkazan objektivni pogoj kaznivosti, ker da bi se lahko oškodovanka poplačala v izvršbi še z drugimi sredstvi izvršbe. Konkretno, s katerim sredstvom izvršbe, da bi se lahko oškodovanka poplačala, v pritožbi ni navedeno. Zgolj zakonsko povzemanje možnih sredstev izvršbe pa za tako trditev ne zadošča. Tudi pritožbeno naštevanje, kaj vse je obdolženec oškodovanki plačal in zanjo storil še pred pridobitvijo izvršilnega naslova ne more biti upoštevno. Vse to je namreč obdolženec uveljavljal v izvršilnem postopku in je bilo že kot neutemeljeno zavrnjeno. Iz teh razlogov pritožba zagovornika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljena.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji po določbi 386. člena ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Obdolžencu, ki pred sodiščem še ni bil kaznovan z izrekom pogojne obsodbe izreklo primerno kazensko sankcijo. Določena kazen štirih mesecev zapora je primerna teži kaznivega dejanja, krivdi obdolženca in ugotovljeni olajševalni in obteževalni okoliščini. Preizkusna doba je bila obdolžencu določena v najkrajšem možnem zakonskem trajanju. Sodišče prve stopnje pa je odločilo prav tudi, ko je obdolžencu določilo še dodatni pogoj in sicer, da v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki pravilno ugotovljeno višino škode, povzročene s predmetnim kaznivim dejanjem. Zato niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe tudi v tem delu v obdolženčevo korist.

Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obdolženca s pritožbo ni uspel, zato mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Ta je bila zapletenost zadeve in z upoštevanjem gmotnih razmer obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, odmerjena na 500,00 EUR.