Appeal against rejection of investigation request by victim-prosecutor dismissed due to lack of reasonable suspicion.

Pritožba oškodovanke kot tožilke se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Zbrano dokazno gradivo, ki ga je v utemeljitev svoje zahteve za preiskavo predložila oškodovanka kot tožilka tudi po oceni sodišča druge stopnje ne potrjuje utemeljenega suma, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje, ni pogoja za uvedbo preiskave.

[OBRAZLOŽITEV]

Ob nestrinjanju preiskovalne sodnice z zahtevo za uvedbo preiskave je senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi VII. odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke zoper osumljenega M. Č. zaradi kaznivega dejanja goljufije po II. odstavku 217. člena KZ v idealnem steku s kaznivim dejanjem ponareditve poslovnih listin po I. odstavku 240. člena KZ.

Zoper sklep se je pritožila oškodovanka kot tožilka po pooblaščencu. V uvodu pritožbe je sicer navedeno, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da dejansko uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da izpodbijani sklep spremeni in zoper osumljenca uvede predlagano preiskavo.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da oškodovanka kot tožilka po svojem pooblaščencu neutemeljeno izpodbija odločitev prvostopenjskega senata o zavrnitvi zahteve za preiskavo zoper osumljenca. Ni moč soglašati s stališčem pritožbe, da izpodbijani sklep naj ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sklepa v katerega so povzeti razlogi nestrinjanja preiskovalne sodnice z zahtevo za preiskavo dovolj določno izhaja, da je prvostopenjski senat v celoti soglašal z obrazloženimi razlogi preiskovalne sodnice in sledil njeni oceni, da iz zbranega dokaznega gradiva ne izhaja utemeljenost suma, da naj bi osumljenec storil v zahtevi za preiskavo očitano mu kaznivo dejanje. Ker izpodbijani sklep vsebuje tudi primerne razloge o tem, na podlagi česa in zakaj senat sodišča prve stopnje zaključuje, da niso izpolnjeni pogoji za uvedbo preiskave zoper osumljenca, v pritožbi uveljavljena in zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Pritožbeno sodišče sprejema v izpodbijanem sklepu sprejeto ugotovitev, da ne obstoji utemeljen sum, da naj bi osumljenec storil v zahtevi za preiskavo očitano mu kaznivo dejanje kot povsem pravilno. Prvostopenjski senat je namreč utemeljeno ugotovil, da oškodovanka kot tožilka v zahtevi za preiskavo ni navedla konkretnih okoliščin glede osumljenčevega vedenja za prevrednotenje zalog in temu posledično za osumljenčevo vedenje ob potrditvi bilance stanja in izkaza poslovnega izida gospodarske družbe I. d.o.o. za leto 2000 za v njih zatrjevane nepravilne podatke povezane z nepravilnim vrednotenjem zalog.

Nesprejemljiva je pritožbena trditev, da izpodbijani sklep molči o razlogih za zaključek, da osumljenec ni vedel za prevrednotenje zalog. Iz obrazložitve sklepa namreč izhaja, da je prvostopenjski senat v celoti sledil preiskovalni sodnici, ki je utemeljitev svoje ocene o neobstoju utemeljenosti suma, da naj bi osumljenec ob podpisu bilance stanja in izkaza poslovnega izida gospodarske družbe I. d.o.o. za leto 2000 vedel za v njih vsebovane neresnične podatke povezane s prevrednotenjem zalog navaja, da je osumljenec dejansko podpisal bilanco stanja družbe I. d.o.o. za leto 2000, vendar bi se moral ob tem zavedati, da podpisuje bilanco z napačnimi podatki, kar pa osumljenec zanika, da oškodovanka kot tožilka ne pojasnjuje, kako bi lahko osumljenec sploh vedel, da so bile zaloge nepravilno obračunane, saj je bilanco stanja namreč sestavila računovodkinja na podlagi računalniško vodenih podatkov.

Ker iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih (list. št. ...) spisa izhaja, da je oškodovanka kot tožilka dne 17.5.2006, takrat kot oškodovanka, kriminalistu izjavila, da ne more trditi, da je osumljenec vedel za prevrednotenje zalog, je pa mnenja, da bi to kot direktor družbe moral vedeti in biti za to tudi odgovoren, pritožbene navedbe, da že iz samega koorporacijskega položaja osumljenca kot direktorja družbe izhaja, da je vodil poslovanje in je v okviru tega procesa tudi upravljal z zalogami in je torej moral biti seznanjen s pravo vrednostjo le-teh, kot tudi pritožbeno sklicevanje na zaslišanju osumljenca pred preiskovalno sodnico s strani pooblaščenca predložene bilance stanja in uspeha za leto 2000, kakršno je računovodstvo najprej izdalo in bilance stanja in uspeha za leto 2000 kakršne so bile oddane pristojnim organom, ne vnaša nikakršnega dvoma o pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega senata o neobstoju utemeljenega suma v prej opisani smeri.

Prvostopenjski senat izpodbijane odločitve ni oprl le na zagovor osumljenca v katerem je očitano kaznivo dejanje zanikal, kot se to trdi v pritožbi, ampak na celovito presojo vsega zbranega dokaznega gradiva. Glede na časovno opredelitev osumljencu očitanega kaznivega dejanja, ko se v opisu dejanja v zahtevi za preiskavo navaja, da je bila oškodovanka kot tožilka dejansko šele ob sklenitvi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij dne 23.7.2002 s prevrednotenjem osumljenčevega poslovnega deleža oškodovana za znesek 81.650,76 EUR je povsem pravilno ocenilo, da zbrano dokazno gradivo ne daje nobene podlage za sklep o obstoju utemeljenega suma, da naj bi osumljenec pri prodaji svojega poslovnega deleža oškodovanki kot tožilki ravnal z goljufivim namenom. Pri tem je bilo pravilno ocenjeno, da so bili oškodovanki kot tožilki, kot solastnici družbe, v kateri je bila tudi zaposlena na voljo vsi potrebni podatki za preverjanje vrednosti družbe. Ob sklenitvi Pogodbe o uskladitvi medsebojnih razmerij dne 23.7.2002 je namreč razpolagala z Analizo bilance stanja na dan 31.12.2000 in izkaza uspeha za leto 2000 ter mnenja o vrednosti poslovnega deleža z dne 8.7.2002, ki jo je po njenem naročilu izdelala družba F. c., znane pa so ji bile tudi ugotovitve davčnega organa ob inšpiciranju gospodarske družbe. Zato res ni jasno, s čim naj bi jo kot diplomirano ekonomistko osumljenec glede vrednosti prodanega ji njegovega poslovnega deleža v gospodarski družbi sploh lahko spravil v zmoto, ki se kot zakonski znak zahteva za obstoj osumljencu očitanega kaznivega dejanja v zahtevi za preiskavo. Zato je nesprejemljiva trditev pritožbe, da iz priloženega gradiva, ki ga je v utemeljitev svoje zahteve sodišču predložila oškodovanka kot tožilka, predvsem pa iz Analize bilance stanja na dan 31.12.2000 in izkaza uspeha za leto 2000 ter mnenja o vrednosti poslovnega deleža izhajajo podatki, ki da kažejo na tisto stopnjo sprejemljive verjetnosti, ki je potrebna za zaključek, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil očitano mu kaznivo dejanje.

Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev zakona iz V. odstavka 402. člena ZKP je pritožbo oškodovanke kot tožilke zavrnilo kot neutemeljeno.