Appeal dismissed; claimant lacks standing under ZZZDR Art. 57 as bankruptcy extinguished all claims against the sole proprietor.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pomembno je le, da so z zaključkom stečaja terjatve iz naslova poslovanja samostojne podjetnice ugasnile. Če ni terjatve, tožeča stranka ni legitimirana v sporu na podlagi določbe 57. člena ZZZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo zahtevek tožeče stranke, sicer upnika drugotožene stranke kot samostojne podjetnice, na ugotovitev, da spada v skupno premoženje toženih strank nepremičnina s parc.št. 2763/8 in 2763/10 k.o. S. in da je delež drugotožene stranke na tem premoženju 50 %. Ugotovilo je, da terjatev izvira iz poslovanja drugotožene stranke kot samostojne podjetnice in da je bil nad njo uveden in zaključen stečaj. Ker tožeča stranka nima več terjatve do drugotožene stranke, ni več aktivno legitimirana za pravdo po 57. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga razveljavitev. Navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka imela do drugotožene stranke terjatev, ki izvira iz poslovanja s.p.. Sodišče navaja, da je v pogodbeno razmerje v zvezi s poslovnimi prostori vstopila drugotoženka kot samostojna podjetnica, vendar pri tem pozablja, da je večina terjatev nastala že po prenehanju najemnega razmerja (30.8.1996). Od takrat dalje je drugotožena stranka nezakonito uporabljala poslovne prostore in sicer kot družbenica v družbi P. d.o.o. Družbenica pa je bila kot fizična oseba in ne kot samostojna podjetnica. Poslovne prostore je potrebovala v zasebne namene, da jih je kot družbenica lahko zagotavljala družbi P. d.o.o.. Drugotožena stranka je dejansko prenehala s poslovanjem kot samostojna podjetnica že prej, po njenih navedbah v stečajnem postopku St 18/2006 je bilo to 10 let nazaj, torej leta 1996. Vse terjatve tožene stranke pa se nanašajo na obdobje po letu 1999. Ker terjatev ni nastala v zvezi s poslovanjem samostojne podjetnice, stečajni postopek na njen obstoj nima nobenega vpliva in je odločitev sodišča napačna.

Podrejeno pritožnica še navaja, da je odločitev nepravilna tudi v primeru, če bi šteli, da je terjatev nastala v zvezi s poslovanjem samostojne podjetnice. Stečaj se je namreč začel in takoj zaključil, zato tožeča stranka niti ni imela možnosti priglasiti svoje terjatve. Stališče sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka terjatev morala priglasiti v stečajnem postopku je zato napačno. Napačno je tudi stališče, da tožeča stranka še ni pridobila ločitvene pravice, ker v zemljiški knjigi zaznamba sklepa o izvršbi še ni izvedena in je pod Dn.št. 226/2002 zabeležena le plomba. V skladu s 5. členom Zakona o zemljiški knjigi vpisi pravic in pravnih dejstev učinkujejo od trenutka, ko je sodišče prejelo predlog oziroma listino, na podlagi katere se odloča po uradni dolžnosti. Dejstvo, da plomba še ni izvedena, zato ni pomembno. Naslovno sodišče ni pristojno odločati o utemeljenosti vpisa. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo določb zakona, da je drugotožena stranka na nepremičnini pridobila lastninsko pravico originarno in jo je torej imela tudi že v trenutku, ko je bila zabeležena plomba. Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) ima poleg tega posebno določbo, po kateri se postopek uveljavljanja ločitvenih pravic v primeru stečaja po 1. odstavku 99. člena ZPPSL razlikuje od primera, ko se izpelje celoten stečajni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje v zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo popolno in pravilno, svoje ugotovitve je obrazložilo, na dejansko stanje uporabilo pravilno materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev pravdnega postopka, niti kršitev na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku).

Glede zaključka, da terjatev tožeče stranke izvira iz poslovanja drugotožene stranke kot samostojne podjetnice, iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica svojo aktivno legitimacijo ves čas postopka dokazovala s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi in sklepi o izvršbi, ki izvirajo iz gospodarskih izvršilnih in gospodarsko pravdnih zadev. Sama tožeča stranka je torej vse doslej svoje terjatve uveljavljala do druge toženke kot samostojne podjetnice. Terjatve izvirajo iz naslova odmene za uporabo poslovnih prostorov. V pravno razmerje s tožečo stranko je vstopila drugotoženka kot samostojna podjetnica in je posledično v tej funkciji zasedala poslovne prostore, pa tudi pogodbeno prepustila prostore družbi P. d.o.o., ki je v spornem obdobju dejansko uporabljala poslovni prostor.

Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne napada, ampak samo navaja, da so terjatve nastale v času, ko je najemna pogodba že prenehala. To dejstvo pa ni odločilno, saj je tožeča stranka sama še naprej račune (na katerih temelji svojo aktivno legitimacijo) izstavljala drugotoženki kot samostojni podjetnici. Ob dejstvu, da je prostore dejansko uporabljala družba in ne drugotoženka, drugače tudi ni moglo biti, saj bi terjatev iz naslova neupravičene obogatitve tožeča stranka lahko imela kvečjemu do družbe. Navedbe o tem, da je drugotoženka kot fizična oseba zagotavljala družbi, katere družbenica je bila, poslovne prostore, so pritožbena novota.

Pritožnica ne pojasni, zakaj jih je navajala šele v pritožbi, zato jih na podlagi določbe 286. člena ZPP ni mogoče upoštevati. Pa tudi sicer so v nasprotju z listinami v spisu, predvsem s pogodbo o poslovnem sodelovanju med drugotoženko kot samostojno podjetnico in družbo P. d.o.o. z dne 19.6.1995, ki jo je sodišče obravnavalo v zvezi z vprašanjem, ali terjatve tožeče stranke izvirajo iz poslovanja samostojne podjetnice, in po kateri je že v času veljavnosti najemne pogodbe drugotoženka kot samostojna podjetnica v okviru poslovnega sodelovanja prepustila nadaljnje izvrševanje najemne pogodbe družbi.

Protispisne so pritožbene trditve, da naj bi drugotoženka v stečajnem postopku izpovedala, da je s poslovanjem prenehala že v letu 1996. Iz zapisnika o zaslišanju namreč izhaja, da je toženka izpovedala, da je dokončno s poslovanjem kot samostojna podjetnica prenehala v letu 2002 (in ne v letu 1996 kot trdi pritožba). Zaključek sodišča prve stopnje, da terjatve tožeče stranke izvirajo iz poslovanja samostojne podjetnice, je zato pravilen. Na tako ugotovitev ne vpliva dejstvo, da je bil stečajni postopek začet in takoj zaključen, da torej ni bilo nobenega roka za priglasitev terjatev (tožeča stranka je imela možnost vložiti pritožbo zoper sklep o zaključku stečaja, saj je bil ta sklep javno objavljen).

Pomembno je le, da so z zaključkom stečaja terjatve iz naslova poslovanja samostojne podjetnice ugasnile. Če ni terjatve, tožeča stranka ni legitimirana v sporu na podlagi določbe 57. člena ZZZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi ugovore, da ima tožeča stranka ločitveno pravico. ZPPSL res določa v 131. členu, da ločitvene pravice ostanejo v veljavi, če se stečajni postopek ne opravi iz razlogov, navedenih v 99. členu ZPPSL (kot je bilo v obravnavanem primeru), vendar je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da zaznamba v zemljiški knjigi še ni bila izvedena. Sodišče opravi zaznambo na podlagi stanja v zemljiški knjigi, kakršno je bilo v trenutku vložitve predloga. Da je bila v zemljiški knjigi v trenutku vložitve predloga za zaznambo izvršbe drugotoženka vpisana kot solastnica nepremičnine (kar bi edino omogočalo zaznambo izvršbe in vpis hipoteke), pritožba niti ne trdi. Sklicevanje na originarno pridobitev lastnine na podlagi določb ZZZDR ne zdrži, saj je, kot rečeno, odločilno stanje v zemljiški knjigi in ne dejanska lastnina. Zastavna (in torej ločitvena) pravica se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, v obravnavanem primeru takega vpisa ni, zato je vsako nadaljnje razglabljanje o ločitveni pravici odveč.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.