Employer held liable for workplace injury due to unsafe conditions, not excluded by vehicle policy.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožena stranka se svoji odgovornosti ne bi mogla izogniti, tudi če bi bilo z gotovostjo ugotovljeno, da madež izvira od viličarja. V tem primeru bi namreč do škode prišlo tako zaradi ravnanja imetnika viličarja kot zaradi opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki ni zagotovil varnih delovnih pogojev. Oba povzročitelja bi bila tožnici za škodo solidarno odgovorna (206. člen ZOR), zavarovalna pogodba pa nesporno pokriva škodo, ki je nastala zaradi malomarnega ravnanja zavarovanca (njegovo t.i. civilno odškodninsko odgovornost).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. obsodilo toženo stranko na plačilo 3.004,51 EUR odškodnine za škodo, ki je tožnici nastala, ko je 25.7.19997 padla pri delu za zavarovanca tožene stranke, višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka oz. njen zavarovanec za škodo odgovorna, k nastali škodi pa je v višini 10 % prispevala tudi tožnica. Celotna nepremoženjska škoda, ki je tožnici nastala, znaša 1.877,82 EUR za telesne bolečine in za strah 1.460,52 EUR, sodišče pa je zavrnilo zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Zoper ugodilni del sodbe se zaradi napačne uporabe materialnega prava in kršitve določil pravdnega postopka pritožuje tožena stranka in predlaga razveljavitev sodbe, podrejeno pa spremembo, tako da bi pritožbeno sodišče zahtevek zavrnilo v celoti ali vsaj v pretežnem delu. Po mnenju tožene stranke je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj 6. točka 3. odstavka 3. člena zavarovalnih pogojev O 94 (v nadaljevanju Zavarovalni pogoji) določa izključitev zavarovalnega jamstva za škodo, ki jo povzročijo motorna vozila, med njimi tudi samovozni delovni stroji. Nastanek nezgode izvira iz sfere samovoznega delovnega stroja – viličarja (nesporno je tožnica padla na madežu od olja, ki ga uporabljajo viličarji. Tožničina škoda tako ni zajeta v zavarovanje in je zato potrebno njen zahtevek zavrniti. Zadevo bi bilo treba obravnavati kot podobne dogodke v cestnem prometu. Ta ugovor je tožeča stranka podala že med postopkom, vendar ga sodišče ni obrazložilo, zato je podana tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem ne drži, da sodišče prve stopnje zavrnitve ugovora tožeče stranke, da madež izvira iz sfere samovoznega delovnega stroja in da ga zato zavarovalno kritje ne obsega, ni obrazložilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče štelo, da tožena stranka ni z gotovostjo izkazala, da olje izvira od viličarja. Tej dejanski ugotovitvi pritožba ne nasprotuje. Ker je dokazno breme za trditev, da olje izvira od viličarju na toženi stranki, sodišču ugovora niti ni bilo treba obravnavati, zato kršitev določil postopka ni podana.

Tudi sicer pa je bilo materialno pravo v zadevi pravilno uporabljeno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica pri delu padla, ker ji je spodrsnilo na oljnem madežu. Madež je bil na tleh v delovnih prostorih zavarovanca tožene stranke. Ni dvoma, da je zavarovanec tožene stranke dolžan skrbeti za varne delovne pogoje in da je opustil svoje dolžno ravnanje v zvezi s to obveznostjo. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej pravdi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, je zato zavarovanec tožene stranke (in s tem na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe tožena stranka) odgovoren za škodo, ki je tožnici nastala ob poškodbi, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Dodati je še, da se tožena stranka svoji odgovornosti ne bi mogla izogniti, tudi če bi bilo z gotovostjo ugotovljeno, da madež izvira od viličarja. V tem primeru bi namreč do škode prišlo tako zaradi ravnanja imetnika viličarja kot zaradi opustitve dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki ni zagotovil varnih delovnih pogojev. Oba povzročitelja bi bila tožnici za škodo solidarno odgovorna (206. člen ZOR), zavarovalna pogodba pa nesporno pokriva škodo, ki je nastala zaradi malomarnega ravnanja zavarovanca (njegovo t.i. civilno odškodninsko odgovornost). Enako se obravnavajo tudi podobni dogodki v cestnem prometu, kjer sta v primeru izliva oljnega madeža lahko solidarno odgovorna za škodo tako povzročitelj madeža kot vzdrževalec ceste.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.