Inheritance suit dismissed due to missed one-year subjective limitation period despite valid interruption by probate proceedings.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Dediščinsko tožbo je možno vložiti šele potem, ko je bil zapuščinski postopek pravnomočno končan. Z uvedbo zapuščinskega postopka se zastaralni rok zahtevati zapuščino kot dedič pretrga. Pretrganje traja do konca zapuščinskega postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da v zapuščino po pok. M. P. ne spada idealni delež do ene polovice nepremičnin, pripisanih pri vl. št. ... k.o. ... in sicer parc. št. ... Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je tožnik M. P. lastnik do 1/4 nepremičnin, pripisanih pri vl. št. ... k.o. ... in sicer parc. št. ..., skupaj s povrnitvijo stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je tožnik dedič po pokojnem A. P., do 1/4 zapuščine, ter da sta toženca dolžna tožniku izročiti do 1/4 solastnega dela zapuščine po pok. A. P., kar predstavlja do 1/4 solastnega dela nepremičnin pripisanih pri vl. št. ... k.o. ... in sicer parc. št. ..., skupaj s povrnitvijo stroškov postopka. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 866,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Zoper II. točko izreka sodbe se je pravočasno pritožil tožnik in predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter podrejenemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, v delu, kjer je ugotovilo, da je pokojni A. P. umrl 18.4.1973. Dejstvo pa je, da tožbe zoper obe toženi stranki sploh ni bilo mogoče vložiti do dneva, ko je sklep o dedovanju po pokojnem A. P. postal pravnomočen, to je v mesecu septembru 2000. V danem primeru bi bilo potrebno v zvezi z določbo 141. člena ZD uporabiti tudi določbe OZ o zadržanju zastaranja. Določbe 361. člena OZ določajo, da če zastaranje ni moglo začeti teči zaradi kakšnega zakonitega vzroka, začne teči takrat, ko ta vzrok preneha. Dejstvo, da zapuščinski postopek po pok. A. P. sploh še ni bil začet in da tožbe formalno ni bilo mogoče vložiti vse do septembra 2000, je prav gotovo takšen zakoniti vzrok, ki je zadržal zastaranje. Tožnik je za obstoj obeh tožečih strank ter dejstvo, da je njegov oče A. P.(1) zamolčan pri dedovanju po pok. A. P., izvedel šele na naroku 05.09.2002 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, ki je obravnavalo zapuščinski postopek po pok. M. T. P.. Tedaj je tudi izvedel za obstoj obeh toženih strank ter dejstvo, da posedujeta nepremičnine, ki bi morale biti delno podedovane tudi s strani njegovega očeta A. P.(1). Zatem je v zakonskem roku 1 leta od navedenega dneva dne 12.03.2003 vložil ustrezno tožbo, ki je pretrgala zastaranje. Zaradi povedanega ne drži očitek sodišča prve stopnje, da je tožnik šele dne 26.11.2006 vložil tožbo. Z navedeno vlogo je bila le popravljena tožba oziroma tožbeni zahtevek, ki je bil vložen že prej. Zastaranje je bilo pretrgano že z vložitvijo tožbe dne 12.03.2003.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik pritožuje le zoper odločitev sodišča prve stopnje glede podrejenega tožbenega zahtevka (II. točka izreka izpodbijane sodbe), zato je odločitev glede primarnega tožbenega zahtevka (I. točka izreka izpodbijane sodbe) že pravnomočna in ni predmet preizkusa tega pritožbenega postopka. Iz vsebine pritožbe izhaja, da tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz razloga zmotne uporabe materialnega prava (341. člen Zakona o pravdnem postopku: Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP), zato je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odst. 350. člena ZPP).

Utemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbo 141. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami; v nadaljevanju ZD), ko je štelo, da je rok za vložitev dediščinske tožbe zastaran pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po pokojnem A. P.(2). Prvi odstavek 141. člena ZD določa, da p ravica zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič, zastara nasproti poštenemu posestniku v enem letu, odkar je dedič zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine, najpozneje pa v desetih letih, računajoč za zakonitega dediča od zapustnikove smrti, za oporočnega dediča pa od razglasitve oporoke. V teoriji je sprejeto, da je mogoče zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič najprej v zapuščinskem postopku. Dediščinsko tožbo je tako mogoče vložiti šele potem, ko je bil zapuščinski postopek pravnomočno končan. Upravičenec svoj rok zavaruje z vložitvijo predloga ali pobude za uvedbo zapuščinskega postopka, če ga pred tem še ni bilo (več Rijavec: Dedovanje, GV, Lj., 1999). Zastaranje pravice, zahtevati zapuščino kot dedič, se pretrga z uvedbo zapuščinske obravnave. Pretrganje traja praviloma do konca zapuščinske obravnave (več Zupančič: Dedno pravo, UL RS, Lj., 1991). V predmetni zadevi je rok za vložitev dediščinske tožbe pričel teči s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po pokojnem A. P. dne 05.09.2000, posledično pa se objektivni rok 10 let za vložitev te tožbe še ni iztekel. Sodišče prve stopnje je tako napačno štelo tek zastaralnega roka od trenutka smrti A. P., pritožbene navedbe pa so v tem delu utemeljene.

Kljub temu pa je bilo potrebno podredni tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da sta bila toženca poštena posestnika sporne zapuščine, česar pritožba ne izpodbija, zato pritožbeno sodišče sledi tako ugotovljenim dejstvom. Glede na to, da je prvo sodišče ugotovilo, da sta toženca poštena posestnika, se za tožnika glede zastaralnih rokov uporablja samo 1. odst. 141. člena ZD. Omenjeni določba namreč poleg 10 letnega objektivnega zastaralnega roka, določa tudi 1 letni subjektivni zastaralni rok. V sami pritožbi tožnik navede, da je zvedel za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine šele na naroku 05.09.2002 pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, ki je obravnavalo zapuščinski postopek po pokojnem M. T. P. Tožnik nadalje zatrjuje, da je predmetno tožbo vložil v zakonskem roku 1 leta od omenjene obravnave dne 12.03.2003, s čimer se pa pritožbeno sodišče ne strinja in sledi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila predmetna tožba vložena šele 21.11.2006. V predmetni zadevi gre za eventualno kumulacijo, kjer tožnik uveljavlja dva zahtevka, tako da predlaga, naj sodišče ugodi naslednjemu, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (3. odst. 182. člena ZPP). Podredni tožbeni zahtevek je samostojni zahtevek, ki je neodvisen od primarnega tožbenega zahtevka, sodišče pa ga obravnava šele, ko in če zavrne primarni zahtevek. Glede na to, da gre za samostojen zahtevek, ga je mogoče uveljavljati v samostojni pravdi, torej za takšen zahtevek veljajo vsa pravila vložitve samostojne tožbe. Kot rečeno pa je tožnik omenjeno dediščinsko tožbo vložil šele s pripravljalno vlogo z dne 21.11.2006, kar pomeni, da je tožnik zamudil enoletni subjektivni zastaralni rok za vložitev te tožbe.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.