Legislator Case Law & Legislation
VSK sklep Cp 995/2007 ECLI:SI:VSKP:2007:CP.995.2007 AI generated

Appeal allowed; default judgment invalid if plaintiff's facts contradict their own evidence under ZPP 318(3).

Case Number VSK sklep Cp 995/2007
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court allowed the appeal and set aside the first-instance judgment, ordering a retrial. The plaintiff argued that a default judgment should only be issued if the plaintiff's claimed facts are not contradicted by their own evidence, not merely because the defendant remained silent. The court agreed, ruling that the first instance incorrectly issued a default judgment because the plaintiff's alleged facts were inconsistent with the evidence they submitted, violating the specific requirements of Article 318(3) of the Civil Procedure Act.

Legislator headnote

AI generated

3. odst. 318. člen ZPP; 3. odst. 165. člen ZPP: A default judgment may be issued only if the plaintiff's alleged facts do not lead to the claimed legal consequence; it cannot be issued if the facts relied upon by the claim contradict the evidence provided by the plaintiff.

Keywords

AI generated
default judgment Civil Procedure Act plaintiff evidence contradictory facts retrial ordered alimony claim passive defendant

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Zavrnilna zamudna sodba se torej lahko izda, če gre za nesklepčno tožbo, ne pa v primeru če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju s predloženimi dokazi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačevati za tožnico preživnino v znesku 208,65 EUR mesečno njej na roke in to od 1.1.2007 dalje, istočasno pa je dolžan plačati razliko v preživnini za nazaj in sicer od 1.1.2006 v višini 1.001,50 EUR. Celotno preživninsko obveznost je toženec dolžan izpolniti glede preživninskih zneskov zapadlih do sodbe v 15-tih dneh od pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospele obroke pa do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, kot so določeni s sodbo do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov. Od tu dalje pa v valoriziranih zneskih določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade Republike Slovenije. V primeru zamude s plačilom posameznega preživninskega obroka je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti obveznosti dalje ter tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Po mnenju pritožbe je institut zamudne sodbe namenjen kaznovanju pasivnosti tožene stranke s tem, da se domneva, da tožena stranka tožbenemu zahtevku ne ugovarja, zato se z institutom zamudne sodbe tožbenemu zahtevku ugodi. Čeprav 318. čl. eksplicitno ne določa, je potrebno zagotoviti sposobnost tožbe, da bo na njeni podlagi lahko izdana zamudna sodba še pred vročitvijo toženi stranki. Tega pa sodišče v navedeni zadevi ni storilo. Glede na dejstvo, da tožena stranka v roku 30-tih dni odgovora na tožbo ni podala, bi sodišče moralo preverjati predpostavke iz 318. čl. ZPP. Navedba sodišča, da v izpodbijani sodbi tožnica svojih zatrjevanih mesečnih potreb ni specificirala, ni relevantna in to dejstvo ne more biti podlaga za izdajo zavrnilne zamudne sodbe. To, da tožnica ni specificirala vsakega posamičnega izdatka, ne more vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka. Dejstvo, da tožena stranka ostala pasivna in torej ni pokazala niti kanček interesa, ne bi smelo iti na škodo tožeče stranke. Sodišče je pavšalno zahtevek zavrnilo iz razlogov, na katere sami dokazi, predlagani v tožbi nimajo vpliva. Tožba tožeče stranke je sklepčna in je za svoje navedbe tožeča stranka predlagala dokaze. Dejstvo je tudi, da je tožena stranka ostala pasivna in ni oporekala niti podlagi tožbe, niti tožbenemu zahtevku, niti dejstvom, ki jih je tožeča stranka v tožbi navajala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi izdalo zavrnilno zamudno sodbo po 3. odst. 318. čl. ZPP, kateri določa, da v kolikor iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. To pa pomeni, da sodišče izda zavrnilno zamudno sodbo le če ugotovi, da iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Ne more pa izdati zavrnilne zamudne sodbe zato, ker so dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. V takem primeru, če to ugotovi, zamudne sodbe (obsodilne) ne more izdati. Ne more pa na tej predpostavki temeljiti zavrnilne zamudne sodbe, kot je storilo sodišče prve stopnje. V zavrnilni zamudni sodbi ugotovi sodišče katera dejstva je tožnik zatrjeval in zakaj iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica kot jo je zahteval tožnik s tožbenim zahtevkom. Zavrnilna zamudna sodba se torej lahko izda, če gre za nesklepčno tožbo, ne pa v primeru če so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek v nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče prve stopnje pa je v predmetni zadevi ocenjevalo predložene dokaze in ugotovilo, da so dejstva, na katere tožnica opira tožbeni zahtevek v nasprotju z dokazi, kar ni pravilno in je v nasprotju z določbo 3. odst. 318. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.