Appeal dismissed; costs for suspending execution are not necessary execution costs unless justified.

Pritožba upnika se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker ni nobenega razloga po katerem bi bilo mogoče stroške nastale z vložitvijo predloga za odlog izvršbe opredeliti kot stroške potrebne za izvršbo, jih tudi ni mogoče naložiti dolžniku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1.6.2006 odločilo: 1.) da se izvršba odloži do 30.9.2006 in 2.) da se upnikov predlog za priznanje nadaljnjih izvršilnih stroškov zavrne kot neutemeljen.

Upnik se je zoper stroškovno odločitev (2. točka sklepa) pritožil. V pritožbi navaja, da mu glede na določilo 72. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sploh ni potrebno navajati razloga za odlog izvršbe. Po tej zakonski določbi namreč sodišče na predlog upnika popolnoma ali delno odloži izvršbo, če se ta ni začela, pri čemer upniku sploh ni potrebno navesti razlogov za odlog. Po dosedanji praksi so sodišča stroške za odlog izvršbe na predlog upnika vedno priznavala čeprav razlog za odlog ni bil naveden. Avtonomiji upnika je namreč prepuščeno kako vodi postopek, dolžnik pa se postopku lahko izogne tako, da plača. V konkretnem primeru je bil razlog za odlog v tem, da se dolžniku omogoči postopno odplačevanje dolga. Ker upnik meni, da so bili predmetni izvršilni stroški potrebni, predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep v 2. točki razveljavi ter prizna stroške za odlog izvršbe.

Pritožba upnika ni utemeljena.

Prav ima sicer upnik, ko navaja, da mu glede na določilo 1. odst. 72. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sploh ni potrebno navesti razlogov zakaj predlaga odlog izvršbe in da je v določeni meri tudi njegovi avtonomiji prepuščeno kako vodi postopek. Ne strinja pa se pritožbeno sodišče z upnikom, da pa navedeni razlogi utemeljujejo tudi odločitev, da mu je dolžnik dolžan povrniti stroške, ki so nastali v zvezi s predlaganim odlogom izvršbe. Določbe o stroških postopka v izvršilnem postopku, o načinu njihovega uveljavljanja ter o tem, kdo jih mora nositi, so urejene v 38.

členu ZIZ. Po izrecni določbi 5. odst. 38. člena ZIZ pa mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti le stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oz. povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Glede na navedeno je torej merilo po katerem se presoja obveznost povrnitve stroškov zgolj dejstvo, ali so bili stroški, ki jih upnik v obravnavanem primeru uveljavlja in ki so nastali z njegovim predlogom za odlog izvršbe res taki stroški, ki so potrebni za izvršbo. Razloge, da bi bili ti stroški za izvršbo potrebni upnik ni navedel.

Da bi bili lahko ti stroški kakorkoli potrebni za izvršbo pa ni moglo ugotoviti niti pritožbeno sodišče. Ker ni prav nobenega sprejemljivega razloga po katerem bi bilo mogoče stroške nastale z vložitvijo predloga za odlog izvršbe opredeliti kot stroške potrebne za izvršbo, jih tudi ni mogoče naložiti dolžniku. Odlog izvršbe namreč predstavlja začasni zastoj izvršilnega postopka. Zato je trditev, da gre v tem primeru za potrebne stroške za izvršbo že pojmovno nesprejemljiva. S takim predlogom se izvršba ne opravlja pač pa prekinja in njena oprava odlaga.

Pri tem tudi ni pomemben razlog, ki upnika vodi k takemu ravnanju, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Bistveno je zgolj to, da odlog izvršbe objektivno ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo potrebno za izvršbo. V tem kontekstu se sicer pritožbeno sodišče strinja s trditvijo upnika, da je njegovi avtonomiji prepuščeno kako vodi postopek, pri čemer pa velja poudariti, da pa se obveznost povrnitve stroškov ne glede na upnikov način vodenja postopka presoja zgolj in samo po določbah 38. člena ZIZ. Upnikova trditev, da so sodišča po dosedanji praksi vedno priznavala upnikom stroške za odlog izvršbe in da predstavlja obravnavani primer odstop od dosedanje prakse je nekonkretizirana in zato zgolj pavšalna.

Pritožbenemu sodišču pa taka praksa tudi ni poznana. Zato tudi ta očitek ne vzdrži pritožbene presoje.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo upnika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.