Appeal dismissed; joint liability upheld for road maintenance failure despite partial inspection evidence.

Pritožba drugo tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se p o t r d i v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

S tem, ko sta toženi stranki le pavšalno prerekali navedbe tožeče stranke v tožbi „v celoti“, pač ni mogoče trditi, da sta uveljavljali njegov morebitni soprispevek pri škodnem dogodku.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 590.321,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2004 dalje, v roku 8-ih dni pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da sta jih toženi stranki dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti v višini 37.453,00 SIT z zakonskim zamudnimi obrestmi od 3.2.2006 do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje drugo tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo sodbe tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper njo kot neutemeljen, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča, da je prav tako kot prvo tožena stranka odškodninsko odgovorna za nastanek nesreče in s tem škode zavarovancu tožeče stranke.

Res je sicer s pogodbo o rednem vzdrževanju (zimskem in letnem) in varstvom magistralnih in regionalnih cest nase deloma prevzela od prvo tožene stranke obveznost vzdrževanja in varstva cest, katerih upravljalec je po Zakonu o javnih cestah prvo tožena stranka, sodišče prve stopnje pa je neupravičeno ocenilo, da je podana njena krivda oz., da ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Drugo tožena stranka je namreč kot dokaz, da je prevzete naloge opravljala vestno in skladno s prevzetimi obveznostmi predložila izpis iz dnevnika pregleda ceste in dela preglednika z dne 24.6.2002 in izpis iz dnevnika izvajanja rednega vzdrževanja z dne 25.6.2002.

Iz teh dokazov izhaja, da je tako dan pred nesrečo kot na sam dan nesreče opravljala redne preglede na odseku, na katerem je prišlo do nesreče. Cesta je bila, kot izhaja iz teh dnevnikov pregledana najmanj dvakrat v obdobju enega tedna, kot določa 14. člen Pravilnika. Sicer pa obveznost vzdrževanja brežin do petih metrov ne zajema tudi investicijskih del v smislu postavljanja zaščitnih mrež, varovalnih pregrad in začasnih naprav. O potrebnosti izvedbe teh del je drugo tožena stranka večkrat obveščala prvo toženo in jo pozivala k sprejetju potrebnih ukrepov za zaščito brežin.

V zvezi s tem je kot dokaz predlagala zaslišanje priče B.G., katerega pa sodišče ni zaslišalo in je ta dokaz zavrnilo. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na to napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da drugo toženi stranki ni uspelo dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Pritožnica pa se tudi ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje glede neobstoja krivde voznika S.U. za nesrečo. V zvezi s tem opozarja, da sta obe toženi stranki med postopkom prerekali navedbe tožeče stranke v tožbi v celoti, torej tudi v delu, ki se nanaša na opis dejanskega stanja glede nastanka nesreče. Zato so zaključki sodišča, da toženi stranki nista niti trdili, niti dokazali, da je voznik prekoračil dovoljeno hitrost oz., da ni prilagodil vožnje razmeram na cesti, napačni.

Dokazno breme glede neobstoja krivde voznika U. pa je bilo na strani tožeče stranke. Da pa je škoda nastala brez krivde zavarovanca tožeča stranka ni uspela dokazati.

Pritožba drugo tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, ki bi jih moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da drugo tožena stranka zaključkov sodišča prve stopnje, da nobena od toženih strank ni niti zatrjevala, niti dokazovala s kakšne višine je padel na cestišče kamen, sploh ne izpodbija.

Ker to ni bilo ugotovljeno, so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je podana solidarna odgovornost obeh toženih strank na podlagi določb 4. odst. 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in ne 185. člena OZ, kot je pomotoma navedlo sodišče prve stopnje. Odgovornost, tudi drugo tožene stranke se presoja po 1. odst. 131. člena OZ, pri čemer pa je tudi ravnanje drugo tožene stranke podvrženo merilom strokovne skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ta pravila skrbnosti pa drugo toženi stranki niso nalagala le pregleda spornega odseka ceste ampak tudi posebno pozornost pri tem pregledu.

Zato na obstoj njene odgovornosti ne more vplivati zgolj dejstvo, da so delavci drugo tožene stranke dan pred škodnim dogodkom in celo na sam dan škodnega dogodka pregledali cesto. Poleg pregleda ceste in odstranitve kamenja na cestišču je bila obveznost drugo tožene stranke tako po pogodbi kot tudi po 18. členu Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest (Ur. l. RS, št. 62/1998 s spremembami) tudi utrjevanje brežin, odstranjevanje nestabilnega materiala z njih in s tem skrb za učinkovito zavarovanje brežin in ceste.

Vse to je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Da pa je tudi vse to izvajala do višine petih metrov drugo tožena stranka ni niti dokazovala še manj pa dokazala. Svoje odgovornosti pa se drugo tožena stranka, po mnenju pritožbenega sodišča, tudi ne more uspešno izogniti s trditvijo, da je prvo toženo stranko opozarjala, da je potrebno na tem odseku postaviti zaščitne mreže. Postavitev zaščitnih mrež je namreč zgolj eden od načinov, s katerimi se lahko zavarujejo brežine. Dokler pa varovalne mreže niso bile postavljene, je bila njena obveznost tako utrjevanje brežin kot tudi odstranjevanje nestabilnega materiala.

Četudi bi torej drugo tožena stranka izkazala, da je opozarjala prvo toženo, da je na tem odseku potrebno postaviti zaščitne mreže, je ta okoliščina ne bi razbremenila krivde. Zato tudi okoliščina, da sodišče v dokaznem postopku ni zaslišalo predlagane priče B.G. ne pomeni nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj glede na navedeno izpoved te priče ni bistvena. Namestitev varovalne mreže predstavlja le enega od mogočih načinov ukrepanja, dokler pa te ni, je obstajala obveznost ukrepanja na druge predpisane in potrebne načine.

Trditve o nepravilni vožnji zavarovanca tožeče stranke predstavljajo nedopustne pritožbene novote po 1. odst. 337. člena ZPP, saj pritožnica niti ne pove, da jih brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti do konca glavne obravnave. S tem, ko sta toženi stranki le pavšalno prerekali navedbe tožeče stranke v tožbi „v celoti“, pač ni mogoče trditi, da sta uveljavljali njegov morebitni soprispevek pri škodnem dogodku. Zato navedb v pritožbi, s katerimi se zatrjuje voznikova s predpisi neusklajena vožnja ni mogoče upoštevati.

Da je zavarovanec tožeče stranke soprispeval k škodnemu dogodku in kako pa je bilo trditveno in dokazno breme toženih strank, s tem pa tudi drugo tožene. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo drugo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).