Contract rescission by one party leads to unjust enrichment of the other under Obligations Act.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

[JEDRO]

Z izjavo tožeče stranke, da od pogodbe odstopa, je prišlo do razveze le-te. To pa ima za posledico, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bila tožena stranka za sredstva, ki jih je prejela glede na podlago, ki se ni uresničila oz. je kasneje odpadla, neupravičeno obogatena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.009.834,20 STI z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2003 dalje in znesek 2.904.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek, za znesek 207.305,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.8.2003 dalje je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je dolžna tožena stranka v roku 15-ih dni povrniti tožeči stranki v znesku 483.621,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.1.2006 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se je v delu, kolikor je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, pritožila tožena stranka. V pritožbi predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da je ugotovitev v obrazložitvi sodbe, da je tožena stranka odstopila od dogovora, da mora biti ob sklenitvi posla plačanih 50% vrednosti blaga napačna in nesmiselna. Ne drži pa tudi ugotovitev, da tožena stranka ni imela resnega namena dobaviti naročeno blago. Da to ni res, izhaja iz izpiska o nakazilu zneska 9.000 USD dne 5.7.2004 podjetju N.K., ki ga prilaga pritožbi. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je do kasnejše prekinitve posla prišlo izključno s strani tožeče stranke, ki ni nakazala preostalega zneska za blago in je tako enostransko odstopila od dogovora. Sicer pa opozarja še na nekorektnost ravnanja tožeče stranke, ko je ta preverjala plačila kitajskemu dobavitelju. Tožena stranka (prav tožeča stranka) bi bila upravičena do odškodnine samo v primeru, če bi poravnala vse svoje dogovorjene obveznosti in kljub temu ne bi dobila naročenega blaga. To pa se ni zgodilo. Da blago ni bilo odpremljeno iz K. je krivda tožeče stranke, zato ta ni upravičena do vračila sredstev iz naslova avansa to je nepovratnega depozita ob naročilu tega blaga. Sodišče bi moralo upoštevati, da je imela tožena stranka poleg vplačanega depozita še druge dejanske materialne stroške za realizacijo posla – izdelavo ponudbe, potovanje na K., faks sporočila, itd.. Tožena stranka pa je utrpela tudi poslovno in moralno škodo zaradi nekorektnega in nesposlovnega obnašanja tožeče stranke, saj si je omadeževala svoj poslovni ugled in izgubila dobavitelja. Skupna škoda zaradi nerealiziranega posla, ki jo je utrpela tožena stranka zaradi neizpolnjevanja dogovorjenih obveznosti s strani tožeče stranke celo presega vrednost vplačanega avansa tožeče stranke.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere bi moralo paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Predvsem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka dejstva, da je od tožeče stranke prejela devizna sredstva, ki predstavljajo tolarsko protivrednost zneskov 3.009.834,20 SIT in 2.904.140,00 SIT niti ne zanika.

Ne nasprotuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da blago, katerega se je zavezala tožeči stranki dobaviti tej ni izročila, niti v vrednosti, ki ustreza navedenim zneskom. Tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe, tožena stranka ne oporeka. Z izjavo tožeče stranke, da od pogodbe odstopa, je prišlo do razveze le te. To pa ima za posledico, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da je bila tožena stranka za sredstva, ki jih je prejela glede na podlago, ki se ni uresničila oz. je kasneje odpadla neupravičeno obogatena.

Ker pa je po 1. odst. 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je zahtevku tožeče stranke v obsegu kot je razvidno iz spredaj navedenega ugodilo. Pritožbene navedbe tožene stranke gredo dejansko v smeri trditev, da tožeča stranka ni imela utemeljenih razlogov za odstop od pogodbe (2. odst. 782. člena OZ). Razloge, zakaj teh njenih navedb ni sprejelo, je sodišče prve stopnje obrazložilo in jih v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

V zvezi s tem zgolj še dodaja, da ravnanja tožeče stranke, ko je ta preverjala ali je tožena stranka pri kitajskem dobavitelju korektno izpolnila svoje obveznosti, pač ni moč označiti kot nekorektno in neposlovno, glede na izkušnje, ki jih je tožeča stranka imela s toženo iz predhodnega posla. Ravnanje kot ga je izkazala je očitno zgolj posledica previdnosti in je v skladu z načelom skrbnosti dobrega gospodarja, ki se pri poslovanju gospodarskih subjektov pričakuje. Ker je imela tožeča stranka utemeljene razloge za odstop od pogodbe, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka tudi ni upravičena do škode, ki je pa tudi sicer tako kot zatrjevanih materialnih stroškov, sploh ni konkretno opredelila.

Ker tudi trditev, da naj bi vtoževani znesek predstavljal avans, to je nepovratni depozit ob naročilu blaga ni listinsko dokazno podprta, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku). Tožeči stranki pa tudi ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi.