Appeal dismissed; court value for tax purposes does not equal actual estate value for inheritance.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Samo za odmero sodne takse ugotovljena čista vrednost zapuščine, ne pomeni, da je zapuščina dejansko vredna toliko.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod I za dediče po pokojnem na podlagi zakona razglasilo zapustnikovo vdovo in zapustnikove otroke hčer, rojeno in sinova ter vsakega do 1/4 zapuščine. Pod II je ugotovilo obseg zapuščine in za potrebe plačila sodne takse ugotovilo čisto vrednost zapuščine ter odmerilo takso; pod III pa je odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju odredi zemljiški knjigi vpis lastninske pravice na dediče, Novi KBM d.d. pa izplačilo denarnih sredstev zapustnika dedičem.

Proti citiranemu sklepu je dedič vložil pravočasno pritožbo ob smiselnem uveljavljanju pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava - iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - ZD. V pritožbenem predlogu se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje ob upoštevanju njegovih pritožbenih izvajanj.

Drugi dediči na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in preizkusu zadeve tako v smeri smiselno uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dediče po pokojniku, njihove dedne deleže, obseg zapuščine, kot tudi za odmero sodne takse čisto vrednost zapuščine. Svojo odločitev je skrbno in natančno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijanega sklepa kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa le dodaja:

Ob dejstvu, da je sodišče kot dediče prvega dednega reda na podlagi zakona razglasilo zapustnikovo vdovo in tri njegove otroke, je glede na zakonsko določbo 11. člena ZD povsem pravilno odločilo, da dedujejo po enakih delih in sicer vsak 1/4 zapuščine. Glede na v času odločanja sodišča prve stopnje znane podatke o obsegu zapuščine je tudi to pravilno ugotovilo in po izjavah dedičev samo za odmero sodne takse tudi čisto vrednost zapuščine, vendar to ne pomeni, da je zapuščina dejansko vredna toliko, kot jo je za potrebe sodne takse določilo sodišče. Ker dediči niso sklenili dednega dogovora o morebitnem izplačilu določenemu dediču njegovega dednega deleža v denarju, tudi ni bilo potrebe po postavitvi sodnega cenilca, ki bi ocenil zapuščino, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzema pritožnik. Šele, če bodo želeli dediči solastno premoženje razdružiti, bodo morali pritegniti cenilca, ki bo nepremičnino ocenil, oziroma v kolikor med njimi ne bo prišlo do dogovora, predlagati v nepravdnem postopku razdružitev solastnega premoženja.

Pritožbena izvajanja, da so dediči tri dni po smrti zapustnika dvignili denar na banki, kar bi kazalo na to, da obseg zapuščine glede denarnih sredstev ni pravilno ugotovljen, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, saj ta dejstva predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto v skladu s 337. členom ZPP in 163. členom ZD, saj pritožnik ne pove, zakaj tega ni mogel pravočasno uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. V skladu s citiranim določilom ZPP namreč sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave ob sicer izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 286. člena ZPP, da lahko stranka navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze pozneje le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Pritožnik v postopku na prvi stopnji ni sodeloval in se dveh razpisanih narokov za zapuščinsko obravnavo ni udeležil kljub temu, da je bil pravilno vabljen, v svojih pisnih vlogah pa ni navedel dejstva o dvigovanju denarnih sredstev, na katera se sedaj sklicuje v pritožbi. V kolikor bi se pritožnik udeležil zapuščinske razprave, bi med sodediči lahko bil dosežen dedni dogovor o načinu delitve zapuščine (prav zato je bil prvi narok za zapuščinsko razpravo preložen), vendar tega ni storil, zato takšen dogovor ni mogel biti sklenjen; pritožbeno zavzemanje o postavitvi cenilca, ki naj bi ocenil zapuščino, pa je v tej fazi postopka prepozno, zato pritožbeno sodišče takšna pritožbena izvajanja kot neutemeljena zavrača.

Glede na navedeno pritožbi ni bilo moč priznati uspeha in ker pri pregledu zadeve pritožbeno sodišče pri delu sodišča prve stopnje ni našlo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje - 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.

O stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, ker le-ti niso bili priglašeni.