Court allows partial appeal on interest claims, dismissing request for interest on non-awarded principal amounts.

Pritožbi proti obrestnemu delu 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se ugodi in se ta del izpodbijane sodbe spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od:

- 2.560.930,36 SIT za čas od 24.4.1998 do plačila v EUR, vendar ne več kot

dvojna glavnica 2.560.920,36 SIT in

- 5.561.086,50 SIT za čas od 14.2.1998 do 22.10.2003, vendar ne več kot

dvojna glavnica 5.561.086,50 SIT.

1. Pritožba proti preostalemu delu 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se ta del izpodbijane sodbe potrdi.

2. Sodba sodišča prve stopnje se v 3. točki izreka spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Določba Pogodbe o varščini je po razumevanju pritožbenega sodišča smiselna le, če pride do končnega prevzema opravljenih del v razumnem roku po izvedbi del. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da ni niti logično niti ni življenjsko sprejemljivo, da bi podizvajalec prevzel dolžnost garancije za brezhibnost opravljenih del, ki so v času neizogibno izpostavljena spremembam, ne glede pri tem na začetek teka garancijske dobe, na katerega pogosto nima možnosti vpliva.

Tožena stranka bi morala glede na potek časa (10 let po prekinitvi del na gradbišču) sama izkazati, da je storila prav vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prišla do naročnikovega plačila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe odločilo:

"1. Tožena stranka S d.d., je dolžna plačati tožeči stranki EUR protivrednost 16.208,42 USD po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, vendar ne več kot 10.686,57 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 2.560.930,36 SIT za čas od 24.4.1998 do plačila v EUR največ pa do dvojne glavnice, ki jo sicer predstavlja 10.686,57 EUR, ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.561.086,50 SIT za čas od 14.2.1998 do 22.10.2003 vendar največ do dvojne glavnice, ki jo sicer predstavlja 5.561.086,50 SIT (v EUR 23.206,00 EUR).

2. Tožena stranka S d.d., je dolžna plačati tožeči stranki stroške tega postopka v višini 4.727,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. dne od prejema drugopisa te sodbe do plačila."

3. Proti 1. in 3. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba proti sodbi je delno utemeljena.

Ugovor pomanjkanja končnega prevzema del

5. V obravnavanem primeru gre za konflikt dveh pogodbenih pravic: (1) pravice tožeče stranke do plačila za opravljena dela in (2) pravice tožene stranke, da odreče plačilo 5 % pogodbene vrednosti zaradi financiranja morebitnih pomanjkljivosti opravljenih del iz tako zadržanega zneska v garancijski dobi.

6. Smisel 4. odstavka 4. člena Pogodbe S-SZ/1, št. 012/89 (v prilogi A 11; v nadaljevanju Pogodba) o varščini je v garanciji tožeče stranke s 5 % pogodbene vrednosti del za brezhibnost opravljenih del v garancijski dobi 12 mesecev, šteto od dne začetka poslovanja objekta (prim. še 15. člen Pogodbe). Smisel določbe o pogojevanju pravice do sprostitve varščine s podpisom končnega prevzema del pa je v nespornosti ugotovitve o predaji objekta naročniku in s tem začetka poslovanja objekta ter obenem začetka teka garancijske dobe. Določba Pogodbe o varščini je po razumevanju pritožbenega sodišča smiselna le, če pride do končnega prevzema opravljenih del v razumnem roku po izvedbi del. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da ni niti logično niti ni življenjsko sprejemljivo, da bi podizvajalec prevzel dolžnost garancije za brezhibnost opravljenih del, ki so v času neizogibno izpostavljena spremembam, ne glede pri tem na začetek teka garancijske dobe, na katerega pogosto nima možnosti vpliva.

7. Tožena stranka še v pritožbi z dne 7.9.2007 trdi, da ruski naročnik objekta še vedno ni prevzel. Upoštevaje, da je tožena stranka zatrjevala tudi, da je prišlo do prenehanja opravljanja del na spornem objektu že v letu 1997 (odtlej pa naj bi po trditvah tožene stranke potekala pogajanja z ruskim naročnikom), bi garancijska doba 12 mesecev iz 4. člena Pogodbe lahko začela teči šele po obdobju desetih let, šteto od izpolnitve pogodbenih obveznosti tožeče stranke (v pretežnem delu). To pomeni, da bi bilo obdobje od zaključka del do začetka teka garancijske dobe vsaj desetkrat daljše od same garancijske dobe. Namen dogovora o varščini je v takšnih okoliščinah po razumevanju pritožbenega sodišča očitno izjalovljen. Utemeljevanje odrekanja plačila 5 % pogodbene vrednosti izvedenih del s sklicevanjem na pogodbeno določbo o varščini pa je zato v nasprotju z namenom pravice do zadržanja varščine.

8. Iz doslej razloženega sledi, da pritožbeno sodišče sprejema argumente tožeče stranke, ki toženi stranki v zvezi s sklicevanjem na končni prevzem objekta po desetih letih od prekinitve izvajanja del na objektu, očita kršitev načela vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravice. S tem tudi pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je odreklo sodno varstvo ugovoru tožene stranke v tej smeri. Iz doslej razloženega pa je razviden tudi odgovor na pritožbeni očitek pomanjkanja razlogov o neobstoju končnega prevzema del in s tem na očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ugovor neplačila s strani naročnika

9. Sama tožeča stranka se je v prid možnosti porazdelitve rizika (ne)plačila investitorja v razmerju z glavnim izvajalcem in podizvajalcem sklicevala na odločbo bivšega Vrhovnega gospodarskega sodišča Jugoslavije (VGSJ) z opr. št. Sl 1821/70 z dne 23.2.1971 (ZSO, 16/2/71, z obr.). Iz pravkar citirane odločbe je razvidno, da je VGSJ zavzelo stališče, da nosi kooperant rizik za plačilo (naročnika) skupaj z glavnim izvajalcem le, če izvajalec ni odgovoren, da mu dela niso plačana. To stališče pritožbeno sodišče sprejema, saj sicer niti ne bi šlo za porazdelitev rizika neplačila s strani naročnika. Pritožbeno sodišče se ob tem ne spušča v presojo, ali je citirani primer analogen obravnavanemu zaradi drugačne narave pogodbenega razmerja.

10. Zgoraj omenjeno stališče za konkretni primer pomeni, da bi tožena stranka morala glede na potek časa (10 let po prekinitvi del na gradbišču) sama izkazati, da je storila prav vse, kar je bilo v njeni moči, da bi prišla do naročnikovega plačila. Tega tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni storila. Kot je namreč sama zatrjevala, z ruskim investitorjem še vedno potekajo pogajanja, tožbe na plačilo opravljenih del pa še ni vložila. Pritožbeno sodišče se tako pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more uspešno uveljavljati niti ugovora, da sama ni prejela plačila za opravljena dela na gradbišču v Rusiji iz naslova varščine, ker ni mogoče izključiti očitka, da je tudi sama odgovorna, da do plačila doslej še ni prišlo.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka izvedla vsa dela, ki jih je zaračunala. Tako je izpovedal tudi sodni izvedenec B. G. (prim. zapisnik z naroka za glavno obravnavo, ki je bil 23.5.2007, l. št. 98). Ne drži zato pritožbeni očitek, češ da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka izvedla "vsa pogodbeno dogovorjena dela." Prav tako ne more biti utemeljeno sklicevanje tožene stranke na neizpolnitev vzajemne pogodbe. Zaradi jasnosti pritožbeno sodišče ponavlja, da je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka zaračunala le dela, ki jih je opravila.

12. Izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi glede odločitve o plačilu varščine tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Obveznost plačila zamudnih obresti

13. Pač pa pritožnik pravilno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava v obrestnem delu izpodbijane sodbe.

14. Zamudne obresti so v nastanku akcesorne glavni terjatvi. To (pozitivno) materialnopravno izhodišče hkrati pomeni, da upnik ni upravičen do zamudnih obresti od zneska, ki ga ni dolžan. Pritožnik zato pravilno opozarja, da je bilo tožeči stranki s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 536/2002 z dne 15.5.2003 (l. št. 39) pravnomočno prisojen znesek 35.196,75 USD (v protivrednosti SIT na dan plačila po tečaju Banke Slovenije). Ob tako opredeljeni obveznosti plačila tožene stranke zato ne more biti utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo "zakonskih zamudnih obresti od 5.561.086,50 SIT od 14.2.1998 do 22.10.2003." Tožeči stranki namreč z omenjeno sodbo ni bilo prisojeno plačilo 5.561.086,50 SIT, temveč plačilo 35.196,75 USD.

15. Tožeči stranki bi šle zato od zapadlosti pravnomočno prisojene terjatve zamudne obresti od 35.196,75 USD. Tovrstnega zahtevka tožeča stranka ni uveljavljala. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še dodaja, da bi ob drugačnem stališču tožeči stranki priznali možnost ugodnih učinkov tečajnih razlik, do katerih je redno prihajalo v razmerju med USD in SIT, poleg tega pa še revalorizacijo tolarskega zneska v višini TOM, ki je bila sestavni del obrestne mere zamudnih obresti na tolarske zneske (prim. ZPOMZO in ZPOMZO-A). Enako velja za zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 2.560.930,36 SIT. Tožeči stranki z izpodbijano sodbo ni bil prisojen znesek 2.560.930,36 SIT niti protivrednost tega zneska v EUR. Pač pa je bilo toženi stranki prisojenih 16.208,42 USD v protivrednosti EUR na dan plačila.

16. V tem delu je podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato moralo izpodbijano sodbo v obrestnem delu spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

17. Pritožbeno sodišče pripominja, da je bil po podatkih informatizirane baze sodnega registra nad toženo stranko dne 22.10.2007 začet stečajni postopek (zadeva Okrožnega sodišča v Ljubljani St 165/2007). Ker so bila dotlej opravljena vsa procesna dejanja, je pritožbeno sodišče v prekinjenem postopku (4. točka 1. odstavka 205. člena ZPP) odločilo, skladno pooblastilu iz 2. odstavka 207. člena ZPP. Pravkar razloženo pomeni, da bo moralo sodišče prve stopnje pred vročitvijo te sodbe postopek nadaljevati (1. odstavek 208. člena ZPP) in upoštevati, da je odvetniku tožene stranke z dnem začetka stečajnega postopka pooblastilo prenehalo (2. odstavek 101. člena ZPP).

18. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo njenega stroškovnega dela (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na doseženi uspeh v pravdi primerno, da vsaka stranka nosi svoje stroške celotnega postopka, to je vključno s pritožbenimi stroški (2. odstavek 154. člena ZPP). V tej odločitvi, ki je posledica spremembe sodbe sodišča prve stopnje v delu, v katerem je odločeno o glavni stvari, je vsebovana odločitev o pritožbi tožene stranke proti stroškom postopka.