Civil court dismisses claim for gross negligence damages where plaintiff failed to prove qualified fault required by law.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni v prvem odstavku izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek na plačilo 1.050,91 EUR (prej 251.840,68 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 14.10.2004 do plačila in v drugem in tretjem odstavku izreka tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 27,75 EUR stroškov pravdnega postopka.

Tožeča stranka je v 15 dneh dolžna povrniti toženi stranki 111,00 EUR stroškov pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Obstoj krivde se pri civilni odškodninski odgovornosti v skladu s 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika domneva. V primeru iz 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ko je za utemeljitev odškodninske podlage zahtevana kvalificirana oblika krivde, pa je na strani oškodovanca trditveno in dokazno breme, da je podana takšna oblika krivde.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo tožeči stranki 251.840,68 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2004 do plačila in povrnitev pravdnih stroškov v znesku 29.100,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, sklicujoč se na okoliščino, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo na veliko malomarnost zavarovanca tožene stranke pri povzročitvi škodnega dogodka, na katerem utemeljuje tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno temu pa, da jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98 in 6/99). Na podlagi navedene določbe, veljavne v času škodnega dogodka, je bila tožeča stranka upravičena zahtevati povrnitev povzročene škode od povzročitelja, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil bolezen, poškodbo ali smrt zavarovane osebe. Gre torej za samostojno odškodninsko podlago, za katero pa mora biti izkazana kvalificirana oblika krivde s strani povzročitelja škode. Obstoj krivde se pri civilni odškodninski odgovornosti v skladu s 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika domneva. V primeru iz 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ko je za utemeljitev odškodninske podlage zahtevana kvalificirana oblika krivde, pa je na strani oškodovanca trditveno in dokazno breme, da je podana takšna oblika krivde.

Sodišče prve stopnje je na obstoj odškodninske podlage sklepalo na podlagi ugotovitve, da je zavarovanec tožene stranke v konkretnem primeru na odseku ceste, kjer je bila hitrost omejena na 30 km/h, vozil z neprilagojeno hitrostjo, zaradi česar ga je zaneslo, v posledici česar je trčil v nasproti vozeče vozilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je merilo za presojanje, ali gre za veliko malomarnost pričakovana skrbnost povprečnega voznika. Na strani tožeče stranke je torej bilo trditveno in dokazno breme, da je ravnanje zavarovanca tožene stranke odstopalo od tako pričakovane skrbnosti.

Tožeča stranka je v tožbi odstopanje zavarovanca tožene stranke od navedene skrbnosti utemeljevala na kršitvi 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki naj bi bila v tem, da "...ni vozil s tako hitrostjo, da bi svoje vozilo lahko obvladoval, hitrosti vožnje ni prilagodil stanju ceste. Nasprotno, na mestu kjer cesta poteka naravnost v nepregledni ovinek v desno, ga je zaradi neprilagojene hitrosti zaneslo na levo stran ceste, kjer je s sprednjim delom vozila čelno trčil v prednji del vozila zavarovanca". V nadaljnjem postopku je tožeča stranka ponudila zgolj še trditev, da je do škodnega dogodka prišlo na delu ceste, kjer je hitrost omejena na 30 km/h in da je v bližini stanovanjska hiša.

V trditveni podlagi tožeče stranke ni nobenih navedb o tem, kakšna je bila dejanska hitrost vozila zavarovanca tožene stranke oziroma v čem je bila neprilagojenost hitrosti tega vozila. Tožeča stranka ni ponudila trditev, da je zavarovanec tožene stranke vozil z višjo hitrostjo od maksimalno dovoljene na spornem odseku ceste, niti ni opredelila, kakšno bi bilo glede na pričakovano skrbnost povprečnega voznika dolžno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Vprašanje, ali je podana kvalificirana oblika krivde v škodnem ravnanju, predstavlja vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Glede na dokazno breme na strani tožeče stranke bi morala zatrjevati in dokazati relevantne dejanske okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na strožjo stopnjo krivdnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. S tem, ko je sodišče prve stopnje zgolj sledilo trditvam tožeče stranke in zgolj na abstraktni ravni ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke vozil z neprilagojeno hitrostjo, je zmotno uporabilo materialno pravo, saj dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, na katere je pritožbeno sodišče v sporih majhne vrednosti sicer vezano, ne dajejo podlage za sklepanje, da je ravnanje zavarovanca tožene stranke odstopalo od pričakovane skrbnosti povprečnega voznika.

Materialnopravno zmotno pa je tudi sklicevanje tožeče stranke v tožbi na določbo 939. čl. ZOR. Tožeča stranka je namreč zatrjevala kot dejansko podlago zahtevka okoliščine iz 86. čl. ZZVZZ. V tem razmerju ima tožeča stranka položaj oškodovanca, ki mu zakon v navedenem okviru daje samostojni odškodninski zahtevek za škodo v obliki stroškov zdravljenja, ki jih je morala pokriti iz naslova zavarovanja zavarovancev. Tožeča stranka tako ne more utemeljevati svojega zahtevka na vstopni pravici v položaj svojih zavarovancev v smislu 939.

čl. ZOR oziroma 963. čl. sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne izkazane stroške pravdnega postopka v višini plačane takse za odgovor na tožbo (6.650,00 SIT - sedaj 27,75 EUR) in za plačano odmerjeno takso za pritožbo (26.600,00 SIT - sedaj 111,00 EUR).