Appeal dismissed; statutory limitation periods apply ex officio regardless of defendant's objection under ZOR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, ki je v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavljalo in presojalo o pravočasnosti uveljavljanega zahtevka. Prekluzivni roki materialnega prava, s katerimi je opredeljena pravočasnost zahtevkov in naslova garancije in iz naslova jamčevanja za napake, so namreč del materialnega prava. ZOR pa ne določa, da bi jih sodišče smelo upoštevati le na ugovor tožene stranke. Ravno nasprotno. V 370. členu izrecno izključuje pravila o zastaranju v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru lahko le za specialno ureditev odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zaupanja (1. tč. 1. odst. 488. člena in 1. odst. 502. čl. ZOR). To je za škodo, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. To pa pomeni, da obravnavanega tožbenega zahtevka ni moč obravnavati po splošnih načelih odškodninskega prava.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo 334.718,00 SIT.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je stališče pritožnika, da očitane pomanjkljivosti v zvezi z zastopanjem tožene stranke sodijo v okvir 6. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Enako velja za vprašanje pravočasnosti trditev tožene stranke iz vloge z dne 24.4.2001. Določilo 3. člena ZPP ureja svobodo in pomen razpolaganj strank z zahtevki v pravdnem postopku. Določilo 3. odst. istega člena pa izjeme od načelne svobode razpolaganja z zahtevki. Dejanski stan izjem iz 3. odst. 3. čl. ZPP, na katerega se sklicuje 6. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, v obravnavanem primeru ni podan. Tudi pritožnik ga ne zatrjuje.

Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, ki je v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavljalo in presojalo o pravočasnosti uveljavljanega zahtevka. Prekluzivni roki materialnega prava, s katerimi je opredeljena pravočasnost zahtevkov in naslova garancije in iz naslova jamčevanja za napake, so namreč del materialnega prava. ZOR pa ne določa, da bi jih sodišče smelo upoštevati le na ugovor tožene stranke. Ravno nasprotno. V 370. členu izrecno izključuje pravila o zastaranju v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka toženo stranko pozvala k povrnitvi stroškov z reklamacijskimi zapisniki iz leta 1996. Tako se izkaže, da je tožba, vložena dne 20.2.1998, prepozna (prim. 507. člen in 500. člen ZOR). Tako v primeru uveljavljanja zahtevka iz naslova garancije kot tudi iz naslova jamčevanja za stvarne napake teče enoletni rok namreč od obvestila prodajalca oziroma zavezanca iz garancijskega lista.

Zmotno je pritožnikovo stališče, da je bila garancija realizirana. Če bi bila, tožeči stranki ne bi bilo treba s tožbo uveljavljati povrnitve stroškov. Trditev, češ da je bila garancija realizirana,

nasprotuje tudi trditvi tožeče stranke, da je sama odpravljala okvare v času garancije (prim. pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 29.3.1999, l. št. 10). Prav tako ta trditev nasprotuje listini, ki jo je v spis vložila tožeča stranka in iz katere jasno sledi, da zahteva povrnitev stroškov, ki jih je imela s popravili avtobusov v garancijski dobi. To pomeni, da je tožeča stranka avtobuse popravljala na svoj račun in seveda v svojem imenu. Pooblaščeni

servisi so račune za popravilo očitno izdali tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru lahko le za specialno ureditev odškodninske odgovornosti za škodo zaradi zaupanja (1. tč. 1. odst. 488. člena in 1. odst. 502. čl. ZOR). To je za škodo, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. To pa pomeni, da obravnavanega tožbenega zahtevka ni moč obravnavati po splošnih načelih odškodninskega prava. Tožeča stranka ne more biti v boljšem položaju zato, ker je sama plačala račune za popravilo, namesto da bi uveljavljala zahtevke do popravila od tožene stranke. Enako velja za (v pritožbi) zatrjevano obogatitveno podlago. V obravnavanem primeru gre, kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, za specialno ureditev poslovne odškodninske odgovornosti.

Izrecno uveljavljana bistvena kršitev postopka ni podana. Ker niso podane niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP). Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje namreč pravilno uporabilo materialno pravo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP.