Appeal dismissed: Claimant cannot become party to enforcement after creditor's liquidation concludes.

Pritožba se zavrže.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožnik zatrjuje, da je terjatev pridobil v fazi unovčevanja premoženja tožnika v toku likvidacijskega postopka. Ob prenehanju tožeče stranke z zaključkom likvidacijskega postopka predmet pravde tako ni bil več del premoženja tožeče stranke, zato ga pritožnik ni pridobil kot prevzemnik preostalega premoženja iz likvidacije. Navedeno torej izključuje možnost, da bi pritožnik kot cesionar terjatve, ki je predmet pravde, kot pravni naslednik tožeče stranke prevzel pravdo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče sklep o izvršbi razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in tožbo zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila družba D.T. d.d., sklicujoč se na dejstvo, da je prevzemnik terjatve, ki je predmet pravdnega postopka med pravdnima strankama. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni dovoljena.

Odločitev o zavrženju tožbe je prvostopno sodišče oprlo na ugotovitev, da je bila tožeča stranka z dne 11.2.2005 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključku redne likvidacije. Prvostopno sodišče se sklicuje na določbo 5. odst. 81. člena ZPP, kar pomeni, da naj bi bila pomanjkljivost na strani tožeče stranke neodpravljiva.

Res je sicer, da je posledica prenehanja stranke, ki je pravna oseba, prekinitev postopka (3. točka 1. odst. 205. člena ZPP). Vendar mora sodišče postopati po 2. odst. 205.čl. ZPP in izdati sklep o prekinitvi postopka zgolj v primeru, da v smislu 1. odst. 208.čl. ZPP obstaja pravni naslednik stranke, ki je prenehala, ki bi v smislu navedene določbe postopek prevzela. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na dejstvo, da je v toku pravde na podlagi cesije od tožeče stranke, ki je kasneje prenehala, pridobila terjatev, ki je predmet pravde med pravdnima strankama.

Zatrjuje torej, da je glede predmeta pravde singularni naslednik tožeče stranke. Pritožnik s tem zatrjuje dejanski položaj, ki ga ureja 1. odst. 190.čl. ZPP, po katerem odtujitev predmeta pravde ni ovira, da se pravda med prvotnima strankama ne dokonča. S pridobitvijo materialnega upravičenja cesionar ni pridobil hkrati procesne legitimacije za vstop v pravdo brez soglasja obeh pravdnih strank (2. odst.190.čl. ZPP). V kolikor soglasje strank ni podano, se bo prvotni tožnik naprej pravdal v korist cesionarja. V konkretnem primeru iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi pritožnik pred prenehanjem tožeče stranke predlagal vstop v pravdo namesto tožnika.

Ali torej možnost vstopa pritožnika v pravdo po prenehanju tožeče stranke ni več pogojena s soglasjem toženca? Ali na mesto tožnika po prenehanju tožeče stranke vstopi prevzemnik terjatve kot njegov singularni naslednik, čemur se tožena stranka ne more upreti? Po mnenju pritožbenega sodišča je takšno pravno naziranje, ki ga zastopa pritožnik, zmotno. Res je sicer, da je dosedanja sodna praksa v določenih primerih dopuščala nadaljevanje postopka po prenehanju pravne osebe tudi z vstopom singularnih pravnih naslednikov (glej pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, Pravna mnenja I/99, str. 35 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljaniu I Cpg 289/2000).

Vendar je v navedenih primerih do prenosa predmeta pravde prišlo ravno v posledici prenehanja pravne osebe (prenos premoženja stečajnega dolžnika po 5.odst. 99. čl. ZPPSL, oziroma prenos terjatve s cesijo, ki je učinkovala z zaključkom likvidacijskega postopka). V konkretnem primeru pritožnik zatrjuje drugačen dejanski položaj. Pritožnik zatrjuje, da je terjatev pridobil v fazi unovčevanja premoženja tožnika v toku likvidacijskega postopka. Ob prenehanju tožeče stranke z zaključkom likvidacijskega postopka predmet pravde tako ni bil več del premoženja tožeče stranke, zato ga pritožnik ni pridobil kot prevzemnik preostalega premoženja iz likvidacije.

Navedeno torej izključuje možnost, da bi pritožnik kot cesionar terjatve, ki je predmet pravde, kot pravni naslednik tožeče stranke prevzel pravdo. Ker pritožniku tako ni mogoče priznati položaja stranke v tem postopku, je pritožbeno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. in 3. odst. 343.čl. v zvezi s 366.čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1.odst. 154.čl. ZPP.