Supreme Court holds that the two-year limit in the Housing Act applies to purchase requests, not lawsuits, allowing late suit if request was timely.

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

SZ v 123. členu ne določa prekluzivnega roka za vložitev tožbe, pač pa določa prekluzivni rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ. Če je bila zahteva vložena pravočasno, torej pred 19.10.1993, pa lastnik stanovanja ni sklenil pogodbe o prodaji stanovanja, je mogoče zahtevati prodajo s tožbo, ki mora biti vložena v splošnem zastaralnem roku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prodati tožeči stranki stanovanje v pritličju stanovanjske hiše v M., K., s površino 75,60 m2, po pogojih oziroma po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 62.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zavrglo tožbo, tožniku pa naložilo, da toženi stranki plača stroške prvostopnega postopka v znesku 46.700,00 SIT ter pritožbene stroške v znesku 21.280,00 SIT. Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji navaja, da je podal zahtevo za odkup stanovanja takratnemu lastniku T. p.o. - v stečaju dne 8.6.1993. Z vlogo za odkup stanovanja je bil začet postopek za odkup stanovanja znotraj dvoletnega roka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je utemeljena.

Izpodbijani sklep sodišča druge stopnje temelji na dejanskih ugotovitvah, da je tožnik dne 8.6.1993 vložil zahtevo za odkup omenjenega stanovanja takratnemu lastniku stanovanja T. - v stečaju, da je najkasneje sredi meseca septembra 1993 zvedel od tožene stranke, ki je v mesecu juliju postala novi lastnik stanovanja, da mu stanovanja ne namerava prodati in da je tožbo za odkup stanovanja vložil 2.11.1993.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je dvoletni rok iz 1. odstavka 123. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ), po katerem lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti, prekluzivne narave. Po mnenju pritožbenega sodišča pomeni zakonska dikcija "uveljavljanje pravice", da mora upravičenec do nakupa stanovanja v navedenem roku vložiti tožbo. Ker tožnik tega ni storil, je njegovo tožbo kot prepozno zavrglo. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentovemu stališču, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.

Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, ampak o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Uveljavljanje pravice do nakupa pa ureja predvsem 117. člen SZ, ki določa krog upravičencev in obseg popustov ter nalaga lastniku stanovanja, da sklene prodajno pogodbo v 30. dneh po vloženi zahtevi za nakup. Iz primerjave obeh navedenih določil, ki se obe nahajata v oddelku zakona o privatizaciji stanovanj, tako izhaja, da se dvoletni rok nanaša na vložitev zahteve, ne pa na vložitev tožbe. Ne more veljati isti rok tako za vložitev zahteve za nakup kot tudi za vložitev tožbe, saj je zahteva nujen del postopka za uveljavljanje pravice do nakupa, ki daje lastniku stanovanja 30 dni časa za sklenitev pogodbe. SZ zato v 123. členu ne določa prekluzivnega roka za vložitev tožbe, pač pa določa prekluzivni rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ. Če je bila zahteva vložena pravočasno, torej pred 19.10.1993, pa lastnik stanovanja ni sklenil pogodbe o prodaji stanovanja, je mogoče zahtevati prodajo s tožbo, ki mora biti vložena v splošnem zastaralnem roku. Tako tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji dne 18. in 19.6.1996 in objavljeno v publikaciji "Pravna mnenja" št. 1/96, str. 7.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik pravočasno vložil tožbo, zato je uveljavljani revizijski razlog utemeljen. Ker sodišče druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni presojalo ostalih pritožbenih navedb tožene stranke, je bilo treba reviziji ugoditi, izpodbijani sklep o zavrženju tožbe pa razveljaviti in vrniti zadevo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje (2. odstavek 395. člena ZPP).