Legislator Case Law & Legislation
Sklep II Ips 637/95 ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.637.95 AI generated

Supreme Court holds that the two-year limit in the Housing Act applies to purchase requests, not lawsuits, allowing late suit if request was timely.

Case Number Sklep II Ips 637/95
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia granted the revision against the Second Instance Court's dismissal of the plaintiff's claim. The Second Instance Court incorrectly ruled that the two-year deadline in the Housing Act applied to the lawsuit itself, whereas the plaintiff had filed a purchase request within the deadline. The Court clarified that the statutory period limits the request for sale, not the subsequent lawsuit, which must follow general limitation rules. Consequently, the Second Instance judgment was annulled, and the case was remanded for a new decision.

Legislator headnote

AI generated

123. člen Stanovanjskega zakona; 117. člen Stanovanjskega zakona: The two-year period prescribed in Article 123 of the Housing Act is a limitation period for filing a request for the sale of an apartment under Article 117, not for filing the lawsuit; if the request is filed timely, the lawsuit may be brought within the general limitation period.

Keywords

AI generated
Housing Act limitation period purchase request deadline lawsuit filing deadline remittal for retrial material law error privatization housing rights general limitation period

Cited Legislation

AI generated
123. člen Stanovanjskega zakona
117. člen Stanovanjskega zakona
390. člen Zakona o pravdnem postopku
395. člen Zakona o pravdnem postopku

Cited Case Law

AI generated
Pravna mnenja št. 1/96, str. 7
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Reviziji se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

SZ v 123. členu ne določa prekluzivnega roka za vložitev tožbe, pač pa določa prekluzivni rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ. Če je bila zahteva vložena pravočasno, torej pred 19.10.1993, pa lastnik stanovanja ni sklenil pogodbe o prodaji stanovanja, je mogoče zahtevati prodajo s tožbo, ki mora biti vložena v splošnem zastaralnem roku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prodati tožeči stranki stanovanje v pritličju stanovanjske hiše v M., K., s površino 75,60 m2, po pogojih oziroma po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 62.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zavrglo tožbo, tožniku pa naložilo, da toženi stranki plača stroške prvostopnega postopka v znesku 46.700,00 SIT ter pritožbene stroške v znesku 21.280,00 SIT. Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji navaja, da je podal zahtevo za odkup stanovanja takratnemu lastniku T. p.o. - v stečaju dne 8.6.1993. Z vlogo za odkup stanovanja je bil začet postopek za odkup stanovanja znotraj dvoletnega roka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija je utemeljena.

Izpodbijani sklep sodišča druge stopnje temelji na dejanskih ugotovitvah, da je tožnik dne 8.6.1993 vložil zahtevo za odkup omenjenega stanovanja takratnemu lastniku stanovanja T. - v stečaju, da je najkasneje sredi meseca septembra 1993 zvedel od tožene stranke, ki je v mesecu juliju postala novi lastnik stanovanja, da mu stanovanja ne namerava prodati in da je tožbo za odkup stanovanja vložil 2.11.1993.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je dvoletni rok iz 1. odstavka 123. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ), po katerem lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov ožji družinski član uveljavlja pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti, prekluzivne narave. Po mnenju pritožbenega sodišča pomeni zakonska dikcija "uveljavljanje pravice", da mora upravičenec do nakupa stanovanja v navedenem roku vložiti tožbo. Ker tožnik tega ni storil, je njegovo tožbo kot prepozno zavrglo. Revizijsko sodišče pritrjuje revidentovemu stališču, da je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.

Določba 123. člena SZ ne govori o tožbi, ampak o uveljavljanju pravice do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti. Uveljavljanje pravice do nakupa pa ureja predvsem 117. člen SZ, ki določa krog upravičencev in obseg popustov ter nalaga lastniku stanovanja, da sklene prodajno pogodbo v 30. dneh po vloženi zahtevi za nakup. Iz primerjave obeh navedenih določil, ki se obe nahajata v oddelku zakona o privatizaciji stanovanj, tako izhaja, da se dvoletni rok nanaša na vložitev zahteve, ne pa na vložitev tožbe. Ne more veljati isti rok tako za vložitev zahteve za nakup kot tudi za vložitev tožbe, saj je zahteva nujen del postopka za uveljavljanje pravice do nakupa, ki daje lastniku stanovanja 30 dni časa za sklenitev pogodbe. SZ zato v 123. členu ne določa prekluzivnega roka za vložitev tožbe, pač pa določa prekluzivni rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja po 117. členu SZ. Če je bila zahteva vložena pravočasno, torej pred 19.10.1993, pa lastnik stanovanja ni sklenil pogodbe o prodaji stanovanja, je mogoče zahtevati prodajo s tožbo, ki mora biti vložena v splošnem zastaralnem roku. Tako tudi pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji dne 18. in 19.6.1996 in objavljeno v publikaciji "Pravna mnenja" št. 1/96, str. 7.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik pravočasno vložil tožbo, zato je uveljavljani revizijski razlog utemeljen. Ker sodišče druge stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča ni presojalo ostalih pritožbenih navedb tožene stranke, je bilo treba reviziji ugoditi, izpodbijani sklep o zavrženju tožbe pa razveljaviti in vrniti zadevo sodišču druge stopnje v ponovno odločanje (2. odstavek 395. člena ZPP).