Court overturns acquittal on credit card fraud, ruling 'si' clause covers both personal and third-party benefit.

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, češ da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno. Temeljna oblika kaznivega dejanja je določena v prvem odstavku 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v 2. odst. pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo t. i. čekovne goljufije iz 1. odst. še z neupravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bila logična posledica razvoja plačilnega prometa. Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz sodne prakse, npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 273/2003 in Ips 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oz. bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist". Skratka, čl. 253 KZ opredeljuje, kot je razvidno že iz naslova, eno kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabo bančne ali kreditne kartice, kar pomeni eno kaznivo dejanje z dvema izvršitvenima oblikama, ne glede na besedico "si".

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo obtoženca oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja po čl. 253/2 in 1 KZ, oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo, da bremenijo vsi stroški kazenskega postopka proračun.

Okrožni državni tožilec je vložil pritožbo iz pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona in predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem predlogu predlagala ugoditev pritožbi, obtoženčevi zagovorniki odvetniki Odvetniške družbe Č. pa so v odgovoru na njen predlog predlagali potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ocenilo, da so nepravilni zaključki sodišča prve stopnje, češ, da 2. odst. 253. čl. KZ z besedo "si" sankcionira zgolj pridobitev protipravne premoženjske koristi z zlorabo kreditne ali bančne kartice storilcu osebno.

Pritožnik pravilno opozarja, da je temeljna oblika kaznivega dejanja določena v 1. odst. 253. čl. KZ, ki določa tudi obliko krivde (obarvani naklep), v drugem pa je inkriminirana zgolj drugačna izvršitvena oblika, kar je jasno razvidno iz besedila "enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka uporabi...". Pravilnost takega zaključka je razvidna tudi iz zgodovinskega razvoja te kazenskopravne določbe, saj je KZ SFRJ v 172. čl. inkriminiral samo izdajo nekritega čeka tako, kot je še vedno inkriminirana v 1. odst. 253. čl. KZ, KZ 1995 pa je dopolnil inkriminacijo tako imenovane čekovne goljufije iz prvega odstavka še z neopravičeno uporabo bankomata in zlorabo kreditne kartice, kar je bilo logična posledica razvoja plačilnega prometa. Taka ocena je razvidna tudi iz sodne prakse, na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 273/2003, 315/2003, kjer je sodišče določno ocenilo, da "predmet napada sta ček oziroma bančna ali kreditna kartica, v obeh primerih storilec ravna z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist" (str. 4 citirane sodbe). Skratka, čl. 253 KZ opredeljuje, kot je razvidno že iz naslova, eno kaznivo dejanje izdaje nekritega čeka in zlorabo bančne ali kreditne kartice z dvema izvršitvenima oblikama ne glede na besedico "si".

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev kazenskega zakona iz 1. tč. 372. čl. ZKP, zato je ugodilo pritožniku, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.