Appeal dismissed; boundary set by stronger right as value under sole judge limit; late evidence rejected.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotni udeleženec sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

136. člena ZNP določa, da sodišče prvenstveno uredi mejo na podlagi močnejše pravice, če vrednost spornega mejnega sveta ne presega vrednosti, do katere lahko odloča v pravdnem postopku sodnik posameznik.

V 3. odstavku 33. člena ZNP po tej določbi lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med parcelo št. 4414 k.o. P., last predlagateljice in parc. št. 4422/1 iste k.o., last nasprotnega udeleženca F. T. v ravni črti med točkama I in II v skici izmere izvedenca geometra, za katero je sklenilo, da je sestavni del izpodbijanega sklepa (točka 1 in 2 sklepa). V točki 3 sklepa je ugotovilo, da sporni mejni prostor meri 56 m2 in da njegova vrednost znaša največ 150.000,00 SIT. Ugotovilo je tudi, koliko znašajo skupni stroški tega postopka in koliko je kdo od udeležencev strank dolžan povrniti drugim udeležencem od teh stroškov (točka 4 izreka).

Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec, ki meni, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno in posledično tudi zmotno uporabljeno materialno pravo, kršena pa so po njegovi oceni tudi pravila postopka, zaradi česar predlaga instančnemu sodišču, da pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Pritožnik napada ugotovitev sodišča, da ni ponudil nobenega dokaza za svoje trditve, da meja poteka tako kot kaže stara mapna kopija in skica na podlagi komasacije, saj je predlagal pričo hkrati s svojim opravičilom in prošnjo po preložitvi obravnave, o tej vlogi pa sodišče sploh ni odločalo in se do nje ni opredelilo. Sledilo pa je predlagateljici, čeprav v svojih navedbah in trditvah stalno omenja stališča glede poteka meje, saj v predlogu najprej navaja, da je potek meje bistveno drugačen kot pa to izhaja iz mapne kopije, v vlogi z dne 24.1.2003 pa navaja, da se meja med udeležencema ni spremenila. Navaja, da se strinja z določitvijo meje po močnejši pravici, vendar bi moralo v tem primeru, ko sta se obe stranki strinjali, da poteka meja po mapni kopiji, sodišče mejo določiti po katastru. Odločno pa nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je predlagateljica sporni prostor priposestvovala, saj je tudi sam izjavil, da je ta prostor kosil, v posledici te izjave pa je torej imel ta prostor v posesti in ga je lahko tudi sam priposestvoval.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep najprej preizkusilo v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP. Ta preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in tudi ne kršitve materialnega prava. Na te kršitve namreč pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Nadaljnji pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno, saj je na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je skrbno in pravilno ocenilo v skladu z določbo 8. člena ZPP, ugotovilo vsa za odločitev oziroma sodno določitev meje potrebna odločilna dejstva. Med postopkom je opravilo ogled ob sodelovanju sodnega izvedenca geodetske stroke V. P., ki je izdelal tudi skico, katera je sestavni del izpodbijanega sklepa, ob sodelovanju istega pa tudi sodno določilo mejo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri sodni določitvi meje pravilno uporabilo določbo 136. člena ZNP, ki določa, da sodišče prvenstveno uredi mejo na podlagi močnejše pravice, če vrednost spornega mejnega sveta ne presega vrednosti, do katere lahko odloča v pravdnem postopku sodnik posameznik. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo, da vrednost spornega mejnega prostora ne presega vrednosti 150.000,00 SIT, tej ugotovitvi pa pritožnik ne oporeka. V zvezi z njegovimi očitki, da sodišče ni zaslišalo predlagane priče in da tudi ni sledilo njegovi dokumentirani vlogi in prošnji za preložitev obravnave, razpisane za dne 31.1.2005, pa višje sodišče ugotavlja, da je nasprotni udeleženec dokazni predlog za zaslišanje priče podal prepozno glede na določbo 286. člena ZPP, ki se v zvezi z določbo 37. člena ZNP uporablja tudi v nepravdnem postopku za določitev meje, saj je predlog bil podan potem, ko je nasprotni udeleženec prejel vabilo za tretji narok v zadevi, pri tem pa niti ni navedel razlogov, zakaj predlaganega dokaza ni navedel že na prvem naroku oziroma na naroku dne 7.2.2003, ki se ga je osebno udeležil. Tako je imelo sodišče prve stopnje na razpolago poleg listinskih dokazov in ogleda še navedbe strank. Presoja teh navedb, ki jo je naredilo sodišče prve stopnje v povezavi z drugimi dokazi, zlasti z dejstvi, ugotovljenimi na ogledu, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna in pelje k zaključku, da je močnejšo pravico na spornem zemljišču izkazala predlagateljica postopka. Njene navedbe, da so imeli ona sama in njeni pravni predniki od vedno, še od časov starih staršev, sporni mejni svet v posesti vse do ostankov kamnitega zidu, ki je bil postavljen ravno zaradi razmejitve parcel udeležencev postopka, so ob tem, ko je ta zid v naravi še vedno viden, res prepričljivejše od dokazno nepodprtih trditev nasprotnega udeleženca, da je sporni mejni svet vedno kosil, pri čemer bi v naravi obstoječi zid v celoti pripadal njegovi parceli. Take trditve predlagateljice pa nudijo dovoljšnjo osnovo za zaključek o priposestvovanju spornega mejnega sveta do obstoječega zidu. Tudi po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, na osnovi teh ugotovitev pa sprejelo tudi pravilne pravne zaključke, ki jih pritožnik s ponavljanjem svojih navedb o tem, da je sporni prostor tudi sam kosil, ne more omajati.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z določbo 37. člena ZNP).

V zvezi s pripravljalno vlogo pritožnika, ki jo je višje sodišče prejelo dne 8.6.2006, pa mu je pojasniti, da je bila vložena prepozno, zato je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. To vlogo je pritožnik vložil po izteku zakonskega 15 dnevnega roka za pritožbo (člen 31/3 ZNP), ne gre pa za izjemni primer, predviden v 3. odstavku 33. člena ZNP, ko sme sodišče druge stopnje upoštevati tudi nepravočasno pritožbo. Po tej določbi lahko sodišče druge stopnje iz tehtnih razlogov upošteva tudi pritožbo, vloženo po poteku roka, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep, ali če se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo. Pritožnik ni niti zatrjeval obstoja takih tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali nepravočasno pritožbo, v danem primeru pa ni spolnjen niti nadaljnji pogoj, ob katerem bi višje sodišče nepravočasno pritožbo lahko upoštevalo.