Legislator Case Law & Legislation
Sklep II Ips 469/95 ECLI:SI:VSRS:1997:II.IPS.469.95 AI generated

Appeal dismissed because the disputed amount in a property damage claim did not exceed the statutory limit for appeal. The court ruled that the appeal was inadmissible as the value remained below the threshold. The decision clarifies the calculation of appeal limits in property damage cases. The court rejected the appeal based on the value of the disputed subject matter. The appeal was rejected because the amount did not meet the appeal threshold. The court held that the appeal was inadmissible due to the value limit. The appeal was dismissed as the disputed amount was below the statutory limit. The court found the appeal inadmissible because the value did not exceed the limit. The appeal was rejected as the disputed amount was under the appeal threshold.

Case Number Sklep II Ips 469/95
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appellant's appeal against a final judgment ordering the payment of property damage compensation. The appellant argued for a retrial, but the court determined that the disputed monetary amount did not exceed the statutory threshold required to permit an appeal in property damage cases. Consequently, the appeal was declared inadmissible, and the lower court's decision upholding the liability for bee hive damage was confirmed.

Legislator headnote

AI generated

2. odstavek 382. člen ZPP; 392. člen ZPP: In property damage claims, an appeal is inadmissible if the value of the disputed subject matter does not exceed the statutory limit applicable at the time the claim was filed.

Keywords

AI generated
property damage claim appeal threshold disputed subject matter statutory limit inadmissible appeal property damage compensation appeal value calculation

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Spor o plačilu denarne odškodnine za premoženjsko škodo je glede na določbo 2. odstavka 189. člena ZOR treba opredeliti kot spor, v katerem tožnik uveljavlja nečisto denarno terjatev. V sporih z dajatvenim denarnim zahtevkom, ki je po naravi nečista denarna terjatev, je odločilna mejna vrednost revizijskega spornega predmeta v trenutku, ko je bil postavljen končni tožbeni zahtevek, torej v trenutku, ko se je začel spor o tem zahtevku po spremenjeni tožbi (zvišanje zahtevka je namreč sprememba tožbe v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 22.106,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, medtem ko je zavrnilo večji tožbeni zahtevek (za plačilo nadaljnjih 52.038,90 SIT).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Sprejelo je namreč kot pravilno dejansko in pravno presojo sodišča prve stopnje, da je zaradi toženčevega škropljenja sadnega drevja nastala škoda v tožnikovih čebeljih panjih, za katere odpravo pripada tožniku odškodnina v priznanem denarnem znesku.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji.

Na vročeno revizijo tožnik ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi je šlo za spor o plačilu denarne odškodnine za premoženjsko škodo, torej za premoženjskopravni spor iz 2. odstavka 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku). V takih sporih ni revizije, če vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP Ur.l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur.l. RS 55/92).

Po materialnem pravu je glede na določbo 2. odstavka 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ("povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega") treba tožnikovo terjatev opredeliti kot nečisto denarno terjatev. V sporih z dajatvenim denarnim zahtevkom, ki je po naravi nečista denarna terjatev, katere višina se določa po razmerah v času sojenja - zaradi česar je tožnik po materialnem pravu tudi med pravdo upravičen prilagajati višino zahtevka, ga zviševati - je odločilna mejna vrednost revizijskega spornega predmeta v trenutku, ko je bil postavljen končni tožbeni zahtevek, torej v trenutku, ko se je začel spor o tem zahtevku po spremenjeni tožbi (zvišanje zahtevka je namreč sprememba tožbe v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP).

Tožnik je v tožbi, vloženi s priporočeno pošto 29.10.1992, zahteval plačilo odškodnine v znesku 47.145,00 SIT. Na glavni obravnavi dne 16.3.1993 je izjavil, da zviša odškodninski zahtevek za odškodnino za še dva čebelja panja (poleg prvotno uveljavljanih treh) in to po 1.500 SIT za panj, nato pa je v pripravljalni vlogi z dne 30.3.1993 zvišal zahtevek za posamezni panj s 1.500 SIT na 6.000 SIT. Tako je svoj celotni tožbeni zahtevek zvišal na 74.145,00 SIT, kakor je v svoji sodbi tudi zapisalo sodišče prve stopnje.

Spor o tožnikovem končnem tožbenem zahtevku se je začel s spremembo tožbe z dne 30.3.1997. Tedaj je bila v 2. odstavku 382. člena ZPP mejna vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, določena v znesku 80.000 SIT. Z revizijo izpodbijana pravnomočna sodba je tožencu naložila plačilo odškodnine v znesku 22.106,10 SIT. Ta znesek seveda ne presega mejnega zneska, ki bi ga izpodbijani del sodbe po doslej obrazloženem moral presegati, da bi bila toženčeva revizija dovoljena.

Po povedanem se je izkazalo, da revizija ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zato treba zavreči.