Appeal dismissed; first instance court correctly assessed evidence and facts regarding construction machine hours.

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je za ugotavljanje dejstva izvedlo druge dokaze, na podlagi katerih je, imelo dovolj podlage za odločitev, to je tudi obrazložilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi v katerih ni nasprotij.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v S., opr. št. z dne tudi v točki 1, 3 in 4 in je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osem dni plačati 369.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 8.7.2004 do dneva plačila, izvršilne stroške v znesku 26.902,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.6.2004 dalje do plačila in pravdne stroške v znesku 254.894,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do dneva plačila. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se v ugodilnem delu pritožuje tožena stranka, ki uvodoma navaja, da vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na obseg dela, oziroma zaračunane ure dela z gradbenimi stroji dne 24., 25., 26. in 27.7.2004, poudarja pa, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik za potrebe toženca po njegovem naročilu opravljal gradbena dela z gradbenimi stroji navedene dneve.

Po oceni pritožnika je sodišče prve stopnje nepravilno sledilo navedbam tožnika, ki naj bi izhajale iz strojnega poročila, ki ga je izdelal strojnik R. A.. Za pritožnika je sporno, da strojnega poročila ni podpisal toženec, kot je to običajno, temveč ga je podpisal, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnik sam. Po mnenju pritožnika ni bilo razloga, da tožnik oziroma strojnik, ki je izvajal dela, ne bi dal podpisati strojnega poročila tožencu, če bi se to poročilo resnično pisalo sproti za vsak dan in če bi v njem bile realno navedene opravljene ure dela gradbenih strojev.

Po mnenju pritožnika so nerelevantne navedbe sodišča prve stopnje, da je tožnik sam podpisal strojno naročilo zato, ker je bil strojnik A. sposojen delavec. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnika brez ustreznih dokazil sledilo navedbam tožnika in upoštevalo navedbe v strojnem poročilu, ki ga je le ta sam podpisal in s tem sam, brez toženca kot naročnika, potrdil obseg opravljenih strojnih ur za opravljeno delo v dneh 24., 25. in 26. 7. 2004. Tožnik sam ni bil prisoten ves čas pri izvajanju del, kot to izhaja iz izpovedbe priče A., medtem ko je toženec za vsak delovni dan vodil evidenco o opravljenih strojnih urah in to evidenco sodišču tudi priložil.

Da je toženčeva evidenca točna, se je sodišče lahko prepričalo, ko tožnik nikakor ni mogel pojasniti količine opravljenega dela za dne 27.7.2004 in so se navedbe toženca v njegovi evidenci izkazale kot točne, kar je sodišče tudi za ta dan upoštevalo. Glede na navedeno pritožnik meni, da tožnik ni uspel dokazati količine opravljenih strojnih ur za navedene dneve, kar bi glede na pravilo o dokaznem bremenu moral storiti in s tem tudi ni dokazal upravičenosti tožbenega zahtevka. Glede teh okoliščin je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje.

Po mnenju pritožnika bi tožnik lahko glede na stanje stvari dokazal dejanski obseg opravljenih ur z gradbenimi stroji le s pomočjo izvedenca gradbene stroke, kar pa ni storil in tega dokaza tudi sodišču ni ponudil. Pritožnik nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo sodbo oprlo zgolj na strojno poročilo, za katerega pa je bilo ugotovljeno, da ga ni podpisoval toženec, ki bi ga moral in je tudi bil ves čas prisoten ob izvajanju del, temveč tožnik sam, ki pa ob izvajanju del ni bil prisoten.

Glede na navedeno pritožnik tudi meni, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in ugotovitvah v dokaznem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi navedb v tožbi in na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je na tej podlagi, ob pravilni uporabi materialnega prava, sprejelo pravilno odločitev. Tožena stranka s svojo pritožbo v kateri ponuja svojo dokazno oceno, ni uspela omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje in v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik izpostavlja dejstvo, katerega je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da toženec ni podpisal strojnega poročila R.

A., ki se nanaša na število opravljenih strojnih ur z bagrom za dne 24., 25., 26. in 28. 7.2003, pri tem pa pritožnik zmotno zaključuje, da je tako strojno poročilo brez dokazne vrednosti. Strojno poročilo, čeprav ga toženec ni podpisal, je kot listina dovoljen dokaz in je kot tak lahko bil podlaga prosti dokazni oceni, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje namreč svojih zaključkov, ki se nanašajo na zaračunane ure tožnika v zvezi z delom z gradbenimi stroji, ni oprlo zgolj na strojno poročilo, kot to zmotno trdi pritožnik, temveč je ta dokaz presojalo v primerjavi s presojo drugih izvedenih dokazov, pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbam prič, predvsem pa izpovedbi nepristrane priče M.

S., kot je podrobno in prepričljivo obrazloženo v izpodbijani sodbi. Pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti niti pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje za zadnji dan, to je 28.7.2003, sledilo navedbam toženca kot so te izhajale iz njegove evidence za ta dan, saj to ne pomeni, da so že zaradi tega tudi druge navedbe toženca resnične, na kar očitno meri pritožnik. Sodišče prve stopnje je namreč natančno analiziralo vse izvedene dokaze, tudi toženčevo evidenco in je pri tem (med drugim) ugotovilo, da niso točne trditve toženca oziroma njegova evidenca za dne 25.7.2003, ki je izkazovala, da naj bi se bager dne 25.7.2003 med 8.30 in 11.00 uro pokvaril in naj zato ne bi delal, saj sta priči M.

S. in R. A. enako kot tožnik izpovedala, da tega dne ni prišlo do nobene okvare bagra. Teh ugotovitev pritožnik niti ne izpodbija. Pritožnik tudi nima prav, da bi lahko tožnik dejanski obseg opravljenih ur z gradbenimi stroji dokazal le s pomočjo izvedenca gradbene stroke, saj pri tem ne gre za ugotovitev ali razjasnitev dejstev, kjer bi bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje za ugotavljanje tega dejstva izvedlo druge dokaze, na podlagi katerih je, tudi po oceni pritožbenega sodišča, imelo dovolj podlage za odločitev kot jo je sprejelo v izpodbijani sodbi, to je tudi obrazložilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi v katerih ni nasprotij, kot tudi zmotno trdi pritožnik.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti ni pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev, na katere mora po 2. odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).