Appeal dismissed; inheritance court correctly referred widow to litigation as her claim was less probable than daughters'.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Čigavo pravico šteti za manj verjetno, zakon ne določa, zato je treba pri presoji tega vprašanja izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Glede ne vsebino oporoke med dedinjami ni bilo nobenega spora o tem, ali sta zapustnikovi hčerki določeni za dedinji, sporno med njimi pa je bilo, ali je zapustnikova vdova določena za dedinjo ali volilojemnico, je vsekakor manj verjetna pravica.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinsko obravnavo po pokojnem F. D. in zapustnikovo vdovo napotilo na pravdo zaradi uveljavljanja njene dedne pravice. Rok za vložitev ustrezne tožbe ji je določilo na 30 dni. Zapustnik je namreč naredil lastnoročno oporoko, vsebina katere pa je sporna v delu, v katerem določa, da naj gospodarsko poslopje in stanovanjsko hišo deduje do smrti njegova vdova S. D., medtem ko zemljišča in gozdove dedujeta hčerki vsaka do ene polovice. Med dedinjami je spor o vsebini oporoke, saj S. D. zatrjuje, da je določena za dedinjo brez omejitev, zapustnikovi hčerki pa menita, da gre S. D. po oporoki le določeno volilo dosmrtnega stanovanja, ne pa dedna pravica. Ker je sodišče ocenilo pravico S. D. za manj verjetno, jo je napotilo na pravdo.

Proti takemu sklepu se pritožuje S. D. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga višjemu sodišču, da napadeni sklep spremeni tako, da na pravdo napoti zapustnikovi hčerki M. P. in M. V. z njunim zahtevkom na uveljavitev njune dedne pravice. V obrazložitvi pritožbe ponuja svojo razlago vsebine oporoke, zlasti opozarja na nedvoumen izraz, ki ga je v zvezi z razpolaganjem v njeno korist uporabil zapustnik, saj je navedel, da deduje gospodarsko poslopje in stanovanjsko hišo, tako ni govora o volilu niti o stanovanjski pravici. Zapis "do smrti" po njeni oceni ni pomemben, saj je jasno, da se podedovana lastninska pravica (in vsaka druga) izvršuje do smrti; ta zapis je zato potrebno šteti kot nezapisanega, nikakor pa ga ni mogoče razlagati kot da je imel zapustnik v mislih stanovanjsko pravico, ki jo je volil vdovi, saj se ob taki razlagi postavlja vprašanje, komu pa je potem zapustil hišo in gospodarsko poslopje. Pritožnica je prepričana, da je zapustnik z oporoko razdelil svojo premoženje in sicer hčerkama zemljo, njej pa hišo in gospodarsko poslopje, ki spada k hiši. O ponujeni razlagi je tako očitno, da je pravica zapustnikovih hčerk bistveno manj verjetna kot njena pravica, zato naj se na pravdo napotita hčerki.

Pritožba ni utemeljena.

Nobenega dvoma ni, da je v konkretnem primeru med zakonitimi dediči, to je zapustnikovo vdovo in hčerkami spor o dejstvih glede vsebine oporoke, saj je njena vsebina nejasna v delu, ko zapustnik razpolaga z gospodarskim poslopjem in stanovanjsko hišo v korist pritožnice, zato je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 210. člena Zakona o dedovanju - ZD prekinilo zapuščinsko obravnavo. Tudi po presoji višjega sodišča pa je odločitev pravilna tudi v delu, ko je na pravdo napotilo zapustnikovo vdovo S. D..

Čigavo pravico šteti za manj verjetno, zakon ne določa, zato je treba pri presoji tega vprašanja izhajati iz okoliščin konkretnega primera, te pa so take, ki narekujejo, da mora pravdni postopek sprožiti oseba, ki zatrjuje, da je oporočna dedinja. Iz dogajanja na zapuščinski obravnavi dne 11.4.2005 je razvidno, da je od razlage vsebine oporoke odvisna pravica zakonite dedinje S. D., saj je od te razlage odvisna njena dedna pravica oziroma njena pravica do volila. Glede ne vsebino oporoke med dedinjami ni bilo nobenega spora o tem, ali sta zapustnikovi hčerki določeni za dedinji, sporno med njimi pa je bilo, ali je zapustnikova vdova določena za dedinjo ali volilojemnico.

S. D. ima torej interes, da dokaže, da je imel oporočitelj namen njo določiti za dedinjo. Glede na vsebino oporoke, ko ni sporno, da je zapustnik za dedinji zemljišč določil svoji hčerki vsako do ene polovice, je vsekakor manj verjetna pravica S. D., ko meni, da je bila določena za dedinjo hiše in gospodarskega poslopja, tudi zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta, po katerem objekt deli usodo zemljišča, na katerem stoji. Tudi za pritožnico dedna pravica zapustnikovih hčer ni sporna, saj v pritožbi izrecno navaja, da je hčerkam zapustil zemljo, ali je njo določil za dedinjo hiše in pomožnega gospodarskega poslopja, pa bo potrebno ugotoviti v pravdnem postopku.

Sporna je tako pravica S. D., saj bo od uspeha njenega dokazovanja v pravdnem postopku o tem, kaj je bila prava zapustnikova volja pri zapisu oporoke, odvisna njena pravica, ali je določena za dedinjo ali za volilojemnico. Za dokazovanje svoje dedne pravice pa je aktivno legitimirana le S. D., zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je odločilo, da je ona tista, ki je dolžna sprožiti ustrezno pravdo v določenem roku. Pritožničina razlaga oporoke, ki jo ponuja v pritožbi, je v tem postopku neupoštevna, saj bo ugotavljanje vsebine oporoke stvar dokazovanja v pravdnem postopku.

Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna, pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom ZD).