VSK sodba I Cpg 175/2005 · Višje sodišče v Kopru

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

S tem, ko sedaj tožeča stranka trdi, da ni šlo za račun za opravljene sejemske storitve, ampak za obračun zamudnih obresti, napada ugotovitve o dejanskem stanju pred sodiščem prve stopnje, ker pa gre za spor majhne vrednosti, to glede na določilo 1. odst. 458. čl. ZPP ni več dopustno. Kršitev, ki bi bila upoštevna v postopku o sporih majhne vrednosti, in to tudi v pritožbenem postopku, pa ni okoliščina, ki jo izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, da namreč sodišče prve stopnje ni zaslišalo zastopnika tožeče stranke o teh dejstvih.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, je sodišče prve stopnje odločilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N., opr.št. Ig 2004/00966, z dne 12.1.2005 v celoti in se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 266.250,00 SIT s pp zavrne. Glede stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v znesku 69.930,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v 15-tih dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. V pritožbi navaja, da v predmetnem primeru pri znesku 266.250,00 SIT ne gre za plačilo glavnice kot zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak za plačilo obresti v tem znesku, tako da odločitve o zastaranju terjatve ni mogoče utemeljiti na 374. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Na glavni obravnavi je bil prisoten tudi direktor tožeče stranke, ki bi ta dejstva lahko pojasnil, če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki se po uradni dolžnosti upoštevajo tudi v sporih majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka vtoževala plačilo računa štev. 327/98 z dne 10.10.1998 in z zapadlostjo istega dne, izdan pa je bil za opravljanje sejemskih storitev. S tem, ko sedaj tožeča stranka trdi, da ni šlo za račun za opravljene sejemske storitve, ampak za obračun zamudnih obresti, napada ugotovitve o dejanskem stanju pred sodiščem prve stopnje, ker pa gre za spor majhne vrednosti, to glede na določilo 1. odst. 458.

čl. ZPP ni več dopustno. Kršitev, ki bi bile upoštevna v postopku o sporih majhne vrednosti, in to tudi v pritožbenem postopku, pa ni okoliščina, ki jo izpostavlja tožeča stranka v pritožbi, da namreč sodišče prve stopnje ni zaslišalo zastopnika tožeče stranke o teh dejstvih. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.