Court dismisses appeal upholding 30% driver liability for traffic accident based on expert analysis.

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ocena sodišča prve stopnje, da je voznica F. odgovorna za nezgodo s 30 %, je utemeljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnici znesek 682.273,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.1998 do dneva plačila in pravdne stroške v znesku 732.292,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2005 do dneva plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je izvedenec prof. dr. I. P. v zadevi ugotovil, da do nezgode sploh ne bi prišlo, če voznik K. ne bi izvedel takšnega manevra kot ga je. Na drugi strani pa je izvedenec le z verjetnostjo ugotovil, da bi F. s svojim vozilom teoretično morda lahko obstala na vozišču, ali pa vozilo K. obvozila, če bi vozila nekaj počasneje, z gotovostjo pa se navedenega ni dalo ugotoviti. Zato meni, da je za nezgodo v celoti odgovoren zavarovanec tožeče stranke. Zavarovanki tožene stranke bi lahko kvečjemu lahko očitali to, da je s svojim ravnanjem delno prispevala k višji škodi oškodovanke, ne pa k sami nezgodi.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev v postopku, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ni namreč točna navedba tožene stranke, da naj bi izvedenec le s stopnjo verjetnosti ugotovil, da bi F. s svojim vozilom lahko obstala na vozišču ali pa vozilo K. obvozila, če bi vozila nekaj počasneje.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da bi v primeru, če bi F. vozilo v fazi prehitevanja s hitrostjo 80 km/h, kar je bila dovoljena hitrost na tem predelu vozišča, lahko kritično situacijo v celoti preprečila. Svojo hitrost bi namreč uspela zmanjšati do trenutka, ko je prišla vzporedno s K. in je zapeljala izven vozišča na bankino, na 33 km/h. Če bi vozila s hitrostjo 80 km, sicer vozila na bi mogla ustaviti, vendar pa bi vozilo zaradi nižje hitrosti lažje obvladovala, predvsem bi na bankino zapeljala z nižjo hitrostjo in tako preprečila zdrs po strmini v smeri proti gozdu.

Za take zaključke je imelo sodišče prve stopnje podlago v izvedenskem mnenju prof. dr. I.P.. Izvedenec je namreč ugotovil, da je v fazi prehitevanja voznica F. vozila okoli 115 km/h, prostor za voziščem, peščeni bankini pa je sicer dovoljeval, da bi voznica osebni avtomobil obvozila po levi strani, vendar je zaradi previsoke hitrosti izgubila kontrolo z osebnim vozilom in je vozilo pri vožnji po strmini potegnilo v smeri gozda. Zato ni mogoče govoriti o tem, da naj bi izvedenec le s stopnjo verjetnosti ugotovil, kaj bi se zgodilo, če bi voznica F. vozila z dovoljeno hitrostjo.

Ob takih ugotovitvah sodišča prve stopnje, utemeljenih na izvedeniškem mnenju, pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da je voznica F. odgovorna za nezgodo s 30 %, utemeljena. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.