Appeal dismissed; employer voluntarily paid extra bonuses without request, precluding restitution claims.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se dopusti.

[JEDRO]

Ker je tožeča stranka izplačala jubilejne nagrade po svoji prosti volji in ob poznavanju pravnih predpisov brez kakršnikoli zahtev tožencev in si tudi ni pridržala pravice, da bi zahtevala vrnitev nakazanih zneskov, oziroma ni plačala nečesa, da bi se izognila sili, ne more zahtevati vrnitve izplačanih zneskov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da so tožene stranke dolžne v 15 dneh plačati tožeči stranki preveč izplačano jubilejno nagrado v skupni višini 291.732,00 SIT in sicer: D.A. 101.418,00 SIT, F.S. 86.868,00 SIT in B.R. 103.446,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 30.4.2003 dalje do plačila in zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženim strankam povrniti stroške postopka v višini 76.434,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneve izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Tožeča stranka se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da so tožene stranke upravičene do jubilejne nagrade samo za isti jubilej pri istem delodajalcu, kar je v skladu s komentarjem k določbi 2. točke 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti. Poleg tega je sodišče pri svoji odločitvi napačno izhajalo iz določbe 191. člena Obligacijskega zakonika. V konkretnem primeru je bilo z izplačilom jubilejnih nagrad podano njeno prikrajšanje, na strani toženih strank pa okoriščanje, kar je nedopustno. Kot delodajalec ni vedela, da ni dolžna plačati delavcem jubilejne nagrade za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Takšno plačilo je izvedla v zmoti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na zmotno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožeče stranke še odgovarja.

Pravica do jubilejne nagrade je predmet ureditve v kolektivnih pogodbah oziroma v splošnih aktih delodajalca. Z določbo 2. točke 51. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97) je predpisana pravica delavca do jubilejne nagrade za 10, 20 in 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu. Navedena določba pomeni prehod iz sistema jubilejnih nagrad na podlagi skupne delovne dobe na jubilejne nagrade, pri katerih se upošteva zgolj delovna doba pri zadnjem delodajalcu.

V zadevi je tožeča stranka izplačala toženim strankam v letih 1993 in 1994 jubilejno nagrado za 20 let skupne delovne dobe po določbah takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo. Nato pa jim je v letu 2002 izplačala še jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe pri zadnjemu delodajalcu na podlagi 2. točke 51. člena SKPgd. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, ki je pri presoji o upravičenosti toženih strank do izplačila obeh vrst jubilejnih nagrad izhajalo iz pravne podlage navedenih kolektivnih pogodb, ki so veljale v različnem času.

V konkretnem primeru je za presojo obravnavanih jubilejnih nagrad odločilno, da jih je tožeča stranka izplačala po svoji prosti volji in ob poznavanju pravnih predpisov, predvsem pa brez kakršnihkoli zahtev toženih strank. Tega v sporu ni niti navajala niti poskušala ovreči. Poleg tega si pri izplačilih jubilejne nagrade ni pridržala pravice, da bi lahko od toženih strank zahtevala vrnitev nakazanih zneskov, še manj pa to, da je v zvezi z jubilejnimi nagradami plačala nekaj, da bi se izognila sili. Iz teh razlogov je v skladu z navedenimi dejstvi povsem brezpredmetno opozarjanje tožeče stranke na prikrajšanje oziroma na drugi strani na okoriščanje toženih strank.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da v konkretni zadevi zahtevki tožeče stranke proti toženim strankam znašajo manj kot je revizijski minimum (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je moralo v skladu z določbo 5. točke 31. člena in v zvezi z določbo 32. člena ZDSS-1 odločati o tem, ali dopusti revizijo. V skladu z določbo prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za presojo, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča gre v sporni zadevi za presojo pravnega vprašanja, pomembnega za sodno prakso, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizijo dopusti.