Appeal allowed; court quashed judgment for procedural errors and misapplication of private security detention law.

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sporno v tej zadevi je namreč še vedno ali je varnostnik tožene stranke ravnal v nasprotju z določbo 17. člena Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja kateri določa, da ima varnostnik pravico in dolžnost zadržati osebo, ki je bila na območju, ki ga varuje, če sumi, da je storila kaznivo dejanje do prihoda policije. Zakon izrecno govori o sumu kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo ali je šlo za utemeljen sum, da je toženka storila kaznivo dejanje. Zakon namreč določa, da morajo biti podani razlogi za sum, torej določna najnižja stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Razlogi za sum morajo temeljiti na dejanskih podatkih oz. indicih, ki jih je mogoče preveriti. Ali so v konkretnem primeru podani razlogi za sum, presoja varnostnik sam.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 500.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2001 dalje do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo 200.000,00 SIT. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 112.908,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.6.2004 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka kajti izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo. V obrazložitvi je sodišče navedlo, da je tožeči stranki prisodilo znesek 300.000,00 SIT odškodnine v izreku sodbe pa je toženo stranko obvezalo na izplačilo 500.000,00 SIT odškodnine, torej je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo čeprav je v izreku navedlo, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za 200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kajti v postopku je zaslišalo samo tožnico in v celoti upoštevalo le njene izpovedbe.

Pri svojih izpovedbah je pretiravala in prikazala varnostnike tožene stranke kot agresivne in nekorektne osebe. Varnostnikov katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka pa sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Prav iz tega razloga je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, kajti tu ni upoštevalo določb 17. člena Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja. Na podlagi citirane določbe zakona zadostuje le sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ni potreben utemeljen sum kot zmotno ugotavlja sodišče. Med sumom in utemeljenim sumom, ki ga pozna kazenska zakonodaja je bistvena razlika.

V obravnavanem primeru je lahko sporno, ali je obstajal utemeljen sum, ne more pa biti sporno, da je varnostnik tožene stranke imel razloge za sum storitve kaznivega dejanja, saj je v kabini, ki jo je uporabila tožničina hči bila najdena prazna embalaža, to dejstvo ne kaže samo na sum, temveč že na utemeljen sum čeprav tako okvalificiran sum niti ni potreben. Varnostniki so izšolani za opravljanje službe varovanja, takšne in podobne situacije so vsakodnevne. Varnostniki toženke korektno povabijo sumljivo osebo in razložijo zakaj osebo sumijo, to je običajen postopek vseh varnostnikov, ne samo varnostnikov toženke.

Večina sumov se razjasni že ob razgovorih in nadaljnje pridržanje in obveščanje ter čakanje policije niti ni potrebno. V primeru, da se sum pojasni v kratkem razgovoru, klicanje policije ni potrebno, da bi se utemeljilo zadrževanje osebe. Že iz izpovedbe tožnice jasno izhaja, da so varnostniki toženke v obravnavanem primeru postopali skladno z 17. členom zakona. Toženka je izpovedala, da so ji varnostniki pojasnili razlog zakaj njo oz. hčerko sumijo, da je odtujila manjši predmet. Iz izpovedbe tožnice je jasno, da varnostniki tožene stranke pri njej niso izvajali osebnega pregleda, ker zato niso imeli pooblastila, varnostniki so celo na njeno zahtevo odklonili pregled njene torbice.

V primeru tožnice niti ni šlo za zadrževanje osebe temveč samo za preverjanje suma, to bi lahko varnostnika storila na razgovoru s tožnico v sami trgovini, vendar iz razloga, da oseba ni na očeh javnosti, sumljivo osebo povabijo na razgovor v poseben prostor kar sta varnostnika storila tudi v tem primeru. Tožnica bi lahko očitala preverjanje, če bi varnostnika to opravila na očeh javnosti.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker so v izreku nasprotja, poleg tega pa je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. V izreku je določeno, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 500.000,00 SIT, zahtevek za plačilo 200.000,00 SIT pa je sodišče zavrnilo kljub temu, da je tožeča stranka uveljavljala le plačilo odškodnine 500.000,00 SIT. Iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 300.000,00 SIT odškodnine, zavrnjen pa je bil zahtevek za 200.000,00 SIT. Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP kar je razlog za razveljavitev sodbe.

Ne glede na to pa pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, poleg tega pa je tudi materialno pravo nepravilno uporabilo. Sporno v tej zadevi je namreč še vedno ali je varnostnik tožene stranke ravnal v nasprotju z določbo 17. člena Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja kateri določa, da ima varnostnik pravico in dolžnost zadržati osebo, ki je bila na območju, ki ga varuje, če sumi, da je storila kaznivo dejanje do prihoda policije. Zakon izrecno govori o sumu kaznivega dejanja, sodišče prve stopnje pa je ugotavljalo ali je šlo za utemeljen sum, da je toženka storila kaznivo dejanje. Zakon namreč določa, da morajo biti podani razlogi za sum torej določna najnižja stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Razlogi za sum morajo temeljiti na dejanskih podatkih oz. indicih, ki jih je mogoče preveriti. Ali so v konkretnem primeru podani razlogi za sum presoja varnostnik sam. Do ocene ali so podani razlogi za sum pa varnostnik pride na podlagi opravljanja nalog varovanja, ki so mu zaupana skladno z citiranim zakonom. Utemeljen sum pa je podan, če je stopnja verjetnosti, da je storilec storil kaznivo dejanje večja od verjetnosti, da ga ni storil. Gre za visoko stopnjo konkretne verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Poleg napačne materialnopravne presoje zadeve pa sodišče tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Pritožba namreč pravilno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje v tem postopku zaslišalo le tožnico in ni preverjalo njene izpovedi s tem, ko bi moralo zaslišati tudi varnostnika, ki sta bila prisotna in katerih zaslišanje je tožena stranka tudi predlagala. V ponovnem postopku bo torej sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem obeh varnostnikov, upoštevati izrecno določbo 17. čl. Zakona o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja ter o zadevi ponovno odločiti.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. člena ZPP).