Inheritance appeal dismissed because new facts about shares were raised without fault after first hearing.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V zapuščinskem postopku je treba ločiti med pravicami in dejstvi. Za pravice eventualne maksime ni mogoče uporabljati. Drugače pa velja za dejstva. Glede dejstev ZD ne ureja vprašanja navajanja novot drugače kot ZPP. Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da delnice ne spadajo v zapuščino, ker jih je pridobil z darilno pogodbo. Z vidika zapuščinskega postopka gre torej za vprašanje obsega zapuščine, torej za dejstvo. Da bi pritožbeno sodišče lahko te navedbe upoštevalo, bi moral pritožnik izkazati, da jih v postopku na prvi stopnji ni navajal brez svoje krivde.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v I. B. je z izpodbijanim sklepom o dedovanju odločilo, da so predmet dedovanja nepremičnine, vpisane v vl.št. 45, 116 in 241 k.o. S. in 745 k.o. P., premično premoženje, dobroimetje na računih in delnice P. d.d..

Zoper sklep se pritožuje oporočni dedič in v pritožbi navaja, da delnice niso predmet dedovanja, saj mu jih je zapustnik 23.2.2005 podaril z darilno pogodbo, overjeno pri notarju. Pritožnik je bil prepričan, da so delnice po darilni pogodbi že preknjižene na njegovo ime, zato je bil presenečen, ko je ugotovil, da ta del premoženja dedujejo zakoniti dediči.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled zadeve pokaže, da je sodišče na prvem naroku v navzočnosti pritožnika ugotovilo, da naj bi imel zapustnik po navedbah dedičev delnice vložene v P.. Pritožnik je torej že takrat imel možnost navesti, da je za te delnice 23.2.2005 sklenil darilno pogodbo. Tega takrat ni storil in je dejstvo, da je z zapustnikom sklenil darilno pogodbo za delnice uveljavljal šele v pritožbi. Po določbi 163. člena Zakona o dedovanju (ZD) se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Po določilu 165. člena ZD pa mora sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo in vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga dajo pisno ali ustno. Na prvi pogled tako določba 165. člena kot specialna določba izključuje uporabo eventualne maksime iz 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri lahko stranka v pritožbi navaja nova dejstva samo, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. V zapuščinskem postopku pa je treba ločiti med pravicami in dejstvi.

Za pravice eventualne maksime ni mogoče uporabljati. Drugače pa velja za dejstva, saj po 167. členu ZD sodišče izda odločbo na podlagi uspeha celotnega obravnavanja (kar nujno pomeni obravnavanja do zaključka zapuščinske obravnave). To pomeni, da glede dejstev ZD ne ureja vprašanja navajanja novot drugače kot ZPP. Pritožnik v pritožbi uveljavlja, da delnice ne spadajo v zapuščino, ker jih je pridobil z darilno pogodbo. Z vidika zapuščinskega postopka gre torej za vprašanje obsega zapuščine, za dejstvo. Da bi pritožbeno sodišče lahko te navedbe upoštevalo, bi moral pritožnik izkazati, da jih v postopku na prvi stopnji ni navajal brez svoje krivde.

V zvezi s tem iz pritožbe izhaja, da je bil pritožnik prepričan, da so delnice že preknjižene na njegovo ime in je šele po prejemu sklepa o dedovanju presenečen ugotovil, da ta del premoženja dedujejo zakoniti dediči. Ker je bilo, kot rečeno, o delnicah govora že na prvem naroku zapuščinske obravnave, pritožnik ni izkazal, da navedb o tem, da delnice niso predmet zapuščine, ni mogel predlagati prej brez svoje krivde in je zato z njimi v pritožbenem postopku ne more uspeti. Omeniti je še, da pravnomočni sklep o dedovanju sicer veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, vendar samo tedaj, če je njihova pravica dedne narave.

Če pa njihova pravica izvira iz kakšnega drugega premoženjskega razmerja, ki je nastalo za življenja zapustnika (kot npr. v obravnavani zadevi iz darilne pogodbe), jo lahko tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju uveljavljajo v pravdi.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo še v okviru razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo ni nobenih kršitev, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.