Appeal dismissed; ten-year statute of limitations applies to third-party debtors after creditor obtains enforcement title against principal debtor.

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Določba 379. čl. ZOR je upoštevana za vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in zanje velja desetletni zastaralni rok. Ta rok pa ne velja za toženko, kajti toženka je k dolgu pristopila pred tem, ko je tožeča stranka zoper glavno dolžnico dosegla izvršilni naslov. Za toženo stranko, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo velja triletni zastaralni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6.6.2002 do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 180.018,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2005 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožene stranke velja določilo 374. čl. ZOR za medsebojne terjatve družbeno pravnih oseb iz pogodb o prometu blaga in storitev. V konkretnem primeru pa ne gre za družbene pravne osebe, kajti tudi tožeča stranka E.B.C. se je olastninila zato ni več družbeno pravna oseba. Sodišče prve stopnje bi moralo v konkretnem primeru uporabiti določbo 379. čl. ZOR, ki velja za vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, ali z odločbo drugega pristojnega organa pred sodiščem.

Za slednje terjatve velja desetletni zastaralni rok. Ker je bila terjatev tožeče stranke ugotovljena in priznana s pravnomočnim sklepom o izvršbi, izdanim pred Okrajnim sodiščem v K. z dne 8.11.2000, torej terjatev, katero je terjala tožeča stranka s tožbo z dne 22.12.2003, ni zastarala. Za toženo stranko, ki je pristopila k dolgu, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, velja enak zastaralni rok kot za glavnega dolžnika, za katerega velja desetletni zastaralni rok, glede na izdan sklep o izvršbi z dne 8.12.2000. Pri pristopu k dolgu pristopi tretji v zavezo poleg dolžnika (451.

čl. ZOR), zato velja zanj enak zastaralni rok kot za dolžnika.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi sprememb družbeno-ekonomskega in političnega sistema so tudi iz določb Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v tem postopku uporablja na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika - OZ, izpadle vse označbe družbenopravnih oseb, ki so označevale drugačne družbenoekonomske odnose. Tako je potrebno razumeti tudi določbo 374. čl. ZOR, ki označuje le medsebojne terjatve pravnih oseb iz pogodb v prometu blaga in storitev. V predmetni zadevi je šlo za obveznosti iz gospodarskih pogodb, kjer je določen triletni zastaralni rok.

Tožena stranka je k dolgu pristopila in nesporno med strankama je, da je bil pristop k dolgu 23.8.2000, to je pred tem, ko je tožeča stranka od glavne tožnice dosegla izdajo sklepa o izvršbi za plačilo sporne terjatve. Sklep o izvršbi je bil izdan 8.11.2000. Tožeča stranka je torej zoper glavno dolžnico R.G. dosegla pravnomočen izvršilni naslov, zato zoper njo velja določba 379. čl. ZOR. Ta določba je upoštevana za vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo in zanje velja desetletni zastaralni rok. Ta rok pa ne velja za toženko, kajti toženka je k dolgu pristopila pred tem, ko je tožeča stranka zoper glavno dolžnico dosegla izvršilni naslov.

Za toženo stranko, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo velja triletni zastaralni rok. Ker je ta rok že potekel, je terjatev zastarana, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrnilo. Ker je pritožba tožeče stranke neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).