Supreme Court allows revocation of first-instance dismissal due to erroneous application of housing law regarding privatization rights.

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se v zavrnilnem delu razveljavita in zadeva vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ni odločilnega pomena, da tožnica ni izposlovala formalnega priznanja stanovanjske pravice, saj je glede na to, da je izpolnjevala vse pogoje za uporabnico stanovanja in ker stanodajalec v roku iz 18. čl. ZSR ni zahteval njene izselitve, s tem pridobila upravičenja, ki gredo imetniku stanovanjske pravice, vključno pravico, da uveljavlja odkup stanovanja po določbah SZ o privatizaciji.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala skleniti tožena stranka s tožnico prodajno pogodbo za stanovanje v K., L. pod pogoji, ki jih določa stanovanjski zakon za privatizacijo. Ugodilo pa je nadaljnjemu zahtevku na sklenitev najemne pogodbe z neprofitno najemnino za to stanovanje. Ugotovilo je, da je bilo stanovanje dodeljeno leta 1974 tožničinemu tastu B. L. Tožnica se je v stanovanje vselila leta 1981, ko se je poročila s sinom imetnika stanovanjske pravice. B. L. se je najkasneje leta 1985 izselil. Do tedaj so živeli v skupnem gospodinjstvu. Tožnica je pridobila položaj uporabnice, vendar ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ni bila imetnica stanovanjske pravice. Ob razvezi leta 1992 je njen mož M. L. njej prepustil stanovanje. Kot odločilno za zavrnitev tožbenega zahtevka na prodajo stanovanja je sodišče prve stopnje štelo dejstvo, da tožnica v postopku, ki ga je določal Zakon o stanovanjskih razmerjih, ni izposlovala imetništva stanovanjske pravice, in da se M. L. do uveljavitve Stanovanjskega zakona stanovanjski pravici ni odpovedal.

Tožnica se je zoper zavrnilni del sodbe pritožila. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnica revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi zahtevku na prodajo stanovanja, podredno pa, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na ugotovljena dejstva, posebej še, da je po izselitvi B. L. postala dejansko imetnica stanovanjske pravice in je to bila ob uveljavitvi stanovanjskega zakona. Zato je upravičena zahtevati odkup stanovanja po določbah o privatizaciji.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je utemeljena.

Prvotni imetnik stanovanjske pravice B. L. je z izselitvijo, ko je trajno nehal uporabljati sporno stanovanje, izgubil stanovanjsko pravico (1. odst. 19.čl. tedaj veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljnjem ZSR). Ugotovljeno je, da je tožnica od leta 1981 dalje, ko se je po poroki z M. L. vselila v to stanovanje, pa do odselitve B. L. v letu 1984 ali 1985, živela v stanovanju kot uporabnica v smislu 5.čl. ZSR. Ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94 - v nadaljnjem SZ) je živela v stanovanju s tedanjim možem M. L., ki je bil kot sin prejšnjega imetnika stanovanjske pravice prav tako uporabnik. V roku iz 123. čl.SZ v zvezi s 3. odst. 2. čl. Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizaciji bivše SFRJ in JLA (Ur.l.RS št. 61/92) sta lahko tožnica in M. L. uveljavljala odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji. Kateri od njiju je lahko to pravico uresničil, pa smiselno določa 3. odst. 147.čl. SZ. Glede na sporazum med tožnico in M. L. z dne 1.6.1992 sploh ni dvoma, da je to upravičenje prešlo na tožnico. Ni odločilnega pomena, da tožnica ni izposlovala formalnega priznanja stanovanjske pravice, saj je glede na to, da je izpolnjevala vse pogoje za uporabnico stanovanja in ker stanodajalec v roku iz 18. čl. ZSR ni zahteval njene izselitve, s tem pridobila upravičenja, ki gredo imetniku stanovanjske pravice, vključno pravico, da uveljavlja odkup stanovanja po določbah SZ o privatizaciji. Da so res podane vse predpostavke na strani tožnice za upravičenja, ki izhajajo iz stanovanjske pravice, potrjuje tudi pravnomočna odločitev v tej zadevi o sklenitvi najemne pogodbe za nedoločen čas za neprofitno najemnino, za kar se po Stanovanjskem zakonu zahtevajo enaki pogoji kot za odkup stanovanja (147.čl. SZ). Zavrnitev zahtevka za odkup stanovanja temelji na napačni uporabi oz. neuporabi določb 5., 18. in 19.čl. ZSR ter 117. in 147.čl. SZ. Revizijsko sodišče ni moglo spremeniti izpodbijane sodbe, ker zaradi navedene napačne uporabe materialnega prava niso bili ugotovljeni podatki, ki so potrebni za določitev kupnine. Podan je razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe po 2.odst.395.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.