Court quashes traffic penalty due to unproven fact of breath test administration and procedural error.

Pritožbi obdolženčeve zagovornice se ugodi in se sodba o prekršku sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje premalo pozornosti posvetilo dejstvu ali je obdolženec kritičnega dne potem, ko mu je policist odredil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, sploh pihal v elektronski alkotest, torej sodišče prve stopnje ni nedvomno ugotovilo ali obdolženec sploh ni pihal v elektronski alkotest ali pa je začel pihati vanj, pa je s tem početjem predčasno prekinil sam. Kljub različnim izpovedbam prič M. in G. o tem dejstvu, kot to tudi upravičeno izpostavlja pritožba, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ta razlika ni bistvena in ugotovilo, da obdolženec pihanja, torej preizkusa ni opravil. Pri tem je sodišče prve stopnje prezrlo, da je prav od ugotovitve navedenega dejstva, torej ali je obdolženec sploh pihal v elektronski alkotest, ali do tega pihanja sploh ni prišlo, pomembna in odvisna presoja, ali je v nadaljevanju preizkus alkoholiziranosti bil zakonito izveden.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje razsodilo, da je obdolženi obd. J. T. odgovoren storitve prekršku po čl. 122/III in čl. 132/XI ZVCP-1 ter mu izreklo enotno sankcijo, globo v višini 240.000,00 SIT in stransko sankcijo 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenje za kategorije A, B, G in H motornih vozil, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka - povprečnino v znesku 15.000,00 SIT.

Proti takšni sodbi o prekršku se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica iz razlogov bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev materialnih določb Zakona o prekrških.

Pritožba je utemeljena.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ni bilo zadosti razjasnjeno in bo na podlagi novih dejstev in dokazov, ki jih obdolženčeva zagovornica predlaga v pritožbi, potrebno dopolniti dokazni postopek. Obdolženec je že v zagovoru zatrjeval, da ni vedel, da policisti ustavljajo prav njega, ker je za njim bilo še eno vozilo, eno vozilo pa je že bilo pri policistih, vendar je sodišče prve stopnje takšen obdolženčev zagovor zavrglo na podlagi izpovedi kot prič zaslišanih policistov D. M. in G. G., ki sta zatrjevala, da je obdolženec kritičnega dne bil edini, ki je pripeljal mimo in da nista imela v postopku oz. ustavljenega nobenega vozila.

Ker pa obdolženčeva zagovornica v pritožbi, pri takšnem zagovoru obdolženca glede prekrška po čl. 122/III ZVCP-1, vztraja in v ta namen predlaga novi dokaz, to je zaslišanje priče S. S., ki naj bi bila voznica, ki se je kritičnega dne vozila za obdolžencem in se je tudi ustavila za njim na parkirnem prostoru na Stritarjevi ulica, pa njenega zaslišanja obdolženec prej ni mogel predlagati, ker ni vedel niti njenega imena, niti priimka, ocenjuje pritožbeno sodišče, da mora sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialne resnice, kot to izhaja iz I. odst. 68.

čl. ZP-1, po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva pomembna za izdajo zakonite sodbe ter enako skrbno preiskati okoliščine in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Tako je pritožbeno sodišče prepričano, da je za razjasnitev dejanskega stanja in nedvomno ugotovitev ali je obdolženec kritičnega dne s svojim ravnanjem uresničil vse zakonite znake prekrška po čl. 122/III ZVCP-1 ter ali je zanj tudi odgovoren, izvesti še v pritožbi predlagane dokaze. Šele z zaslišanjem priče S. S. in morebitnim soočenjem te priče in obdolženca s pričama M. in G., bo sodišče prve stopnje vsestransko razčistilo in dognalo celotno resnico o stvari glede prekrška pod tč. 1 izpodbijane sodbe o prekršku.

Prekršek po čl. 132/XI ZVCP-1 stori voznik, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo iz III. ali IX. odst. tega člena, v zvezi z njim pa je sodišče prve stopnje obdolžencu očitalo, da je v istih krajevnih in časovnih okoliščinah v bližini stanovanjskega bloka, S. u. ..., R. S. odklonil s strani policista odrejen preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, da bi se ugotovila prisotnost alkohola v organizmu, s čemer je ravnal v nasprotju s čl. 132/III ZVCP-1. Ali so v ravnanju voznika podani vsi zakoniti znaki tega prekrška, je predvsem in zlasti odvisno od tega, kako je potekal postopek preizkusa ugotavljanja alkoholiziranosti, katerega pravila so določane v čl. 132 ZVCP-1.

Tako je med drugim v III. odst. 132. čl. ZVCP-1 določeno, da udeleženec cestnega prometa, od katerega policist zahteva, da opravi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola, mora ravnati po zahtevi policista, če preizkus odkloni, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, voznikom motornega vozila pa tudi začasno odvzame vozniško dovoljenje; če zaradi iz zdravstvenega stanja ali zaradi drugega s tem povezanega objektivnega vzroka ne more opraviti preizkusa ali če ga ne opravi po navodilih proizvajalca, mu policist odredi strokovni pregled.

V obravnavani zadevi je po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje premalo pozornosti posvetilo dejstvu ali je obdolženec kritičnega dne potem, ko mu je policist odredil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, sploh pihal v elektronski alkotest torej sodišče prve stopnje ni nedvomno ugotovilo ali obdolženec sploh ni pihal v elektronski alkotest ali pa je začel pihati vanj, pa je s tem početjem predčasno prekinil sam. Kljub različnim izpovedbam prič M. in G. o tem dejstvu, kot to tudi upravičeno izpostavlja pritožba, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ta razlika ni bistvena in ugotovilo, da obdolženec pihanja, torej preizkusa ni opravil.

Pri tem je sodišče prve stopnje prezrlo, da je prav od ugotovitve navedenega dejstva, torej ali je obdolženec sploh pihal v elektronski alkotest, ali do tega pihanja sploh ni prišlo, pomembna in odvisna presoja, ali je v nadaljevanju preizkus alkoholiziranosti bil zakonito izveden. Namreč v primeru, da je obdolženec začel pihati v elektronski alkotest je potrebno, glede na določilo III. odst. 132. čl. ZVCP-1 v zvezi s potekom preizkusa alkoholiziranosti ugotoviti ali je potem obdolženec s pihanjem svojevoljno prenehal, ali je prenehal iz kakšnega drugega razloga, torej ker ni pravilno pihal ali je morebiti s pihanjem prenehal zaradi zdravstvenega razloga, saj bi obstoj slednjih razlogov narekoval odreditev strokovnega pregleda.

S tem, ko je sodišče prve zaključilo, da obdolženec pri odklonu preizkusa alkoholiziranosti ni navajal nobenih zdravstvenih razlogov, še ni odpravilo dvoma v to, ali je obdolženec sploh pihal v elektronski alkotest ali ne, posebej pa še ob dejstvu, da je ravno policist M, ki je z obdolžencem vodil postopek in sestavil zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti ter nenazadnje napisal obdolžilni predlog, odločno zatrjeval, da obdolženec v elektronski alkotest sploh ni pihal. Da je tudi samo sodišče imelo pomisleke v potek postopka preizkusa alkoholiziranosti kritičnega dne, izhaja iz navedb v obrazložitvi sodbe o prekršku, da je sodišče ugotovilo, da obdolženec pri odklonu preizkusa ni navajal nobenih zdravstvenih razlogov istočasno pa je dovolilo možnost, da obdolženec objektivno ni mogel pihati zaradi astme, kar bi sicer moral uveljavljati oz. bi moral ta razlog navesti, s čemer je dovolilo možnost, da so določene navedbe v obdolženčevem zagovoru resnične.

Tudi o tem dejstvu, ali so na obdolženčevi strani obstajali zdravstveni razlogi, zaradi katerih obdolženec ni bil zmožen opraviti preizkusa alkoholiziranosti, bi se moralo sodišče prve stopnje jasno in ne pogojno opredeliti. Pritožbeno sodišče se tako strinja s pritožbenimi navedbami, da bi za razjasnitev okoliščin v zvezi s prekrškom pod tč. 2 izpodbijane sodbe o prekršku sodišča prve stopnje bilo potrebno opraviti soočenje med obdolžencem in pričo zdravnico, T. V. ter seveda med obdolžencem in obema policistoma.

Glede na navedeno, predvsem pa glede na v pritožbi predlagane nove dokaze, je pritožbeno sodišče mnenja, da dejansko stanje obdolžencu očitanih prekrškov po čl. 122/III in čl. 132/XI ZVCP-1, v postopku na prvi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno in je tako odločitev sodišča prve stopnje bila preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in je v skladu s V. odst. 163. čl. ZP-1 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišča prve stopnje za razjasnitev odločilnih dejstev glede prekrška pod tč. 1 izpodbijane sodbe o prekršku, zaslišati pričo S. S. o tem, ali je kritičnega večera vozila po P. c. v R. S. za obdolžencem in kaj je pri tej vožnji zaznala oz. ali je videla ko so policisti ustavljali obdolženca ter po potrebi izvesti še druge dokaze (soočenje obdolženca s pričo S. S. oz. s policistoma). S soočenjem med obdolžencem in policistoma ter z zaslišanjem priče T. V., pa bo moralo sodišče prve stopnje natančno in nedvomno ugotoviti, kako je kritičnega dne potekal preizkus alkoholiziranosti pri obdolžencu in razjasniti dejstva v smeri, kot je že bilo nakazano. Odvisno od ugotovitev glede odločilnega dejstva, ki se nanaša na pihanja obdolženca v elektronski alkotest, pa bo sodišče prve stopnje ocenilo ali je potrebno izvesti še kakšne druge dokaze (tudi tiste že izvedene). Po dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti vse dokaze, vsakega posebej in v zvezi z drugimi dokazi, ter ugotoviti katera dejstva v zvezi z dejanskim stanjem obdolžencu očitanih prekrškov štejejo za dokazana ali nedokazana in ali so v ravnanju obdolženca podani vsi znaki očitanih mu prekrškov, objektivni in subjektivni.