Appeal dismissed; burden of proof requires party to allege material law facts for debt changes.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Trditveno (in s tem dokazno breme) določa materialno pravo, torej katera dejstva mora stranka zatrjevati za nastanek, v konkretnem primeru, pravno upoštevne spremembe v obligacijskem razmerju na strani dolžnika (toženca).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. z dne 13.02.2002, v dajatvenem delu, ki se glasi:"Dolžniku se naloži, da v roku 8-ih dni po vročitvi sklepa upniku poravna v predlogu navedeno terjatev, in sicer glavnico v znesku 443.131,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04.05.2001 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 13.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa, to je od 13.02.2002 dalje do plačila". Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 17.236,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče odločilo v njegovi odsotnosti kljub temu, da tožeča stranka, kljub njegovim večkratnim pismenim pozivom ni predložila ključnega dokaza v njegovo korist, to je zavarovalne police, s katero je z njegovim denarjem zavarovala sporni kredit.

Dokler tega ne predloži oziroma se ne izjasni, zakaj tega ne želi storiti, ne more sodelovati na glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh njegovih pisnih dokazov in navedb v zvezi s sporno zadevo. Ni upoštevalo ugovora zoper izvršbo, ni upoštevalo fotokopije potrdila, da je on plačal zavarovalno premijo in ne nadomestilo za zavarovalno premijo. Ni upoštevalo, da je bil kredit odstopljen podjetju C. Ni upoštevalo kreditne pogodbe, iz katere je razvidno, da je pomemben 3.člen, ki piše, kako mora kreditojemalec (in ne hranilnica) zavarovati kredit.

Dokazilo, da je plačal zavarovalno premijo, je poslal sodišču, pa ga ni upoštevalo, pač pa v obrazložitvi piše, da si zaradi nevednosti ali iz drugih razlogov princip zavarovanja razlaga napačno, kar se mu zdi žaljivo. Le kreditno pogodbo je prebral in na podlagi tega plačal zavarovalno premijo za zavarovanje kredita. Vsa dokazila, vključno s kreditno pogodbo, v kateri ne piše, da kredit zavaruje hranilnica, govorijo v njegovo korist. Prav zato je poslal tudi dokaz dne 21.03.2005 in ponovno 25.09.2005. Sodišče očitno ni pogledalo, niti upoštevalo vseh njegovih dokazov, pač pa je sledilo navedbam tožeče stranke, kljub temu, da je že iz same kreditne pogodbe razvidno, kdo zavaruje kredit - kreditojemalec (3.člen pogodbe).

Sodišče ni vpogledalo pomembnega dokaza, ki ga je poslal sodišču priporočeno 21.03. in 25.09.2005, iz katerega je razvidno, v kakšnem primeru banka oziroma hranilnica zavaruje kredit oziroma kako mora biti v takšnem primeru napisana kreditna pogodba. Zato vztraja pri svojih navedbah podanih v ugovoru in ostalih vlogah.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da je toženec plačal zavarovalno premijo (ko se toženec v pritožbi sklicuje na predloženo fotokopijo potrdila o plačilu le-te), vendar je tista, ki je sklenila pogodbo o zavarovanju kredita, hranilnica L. d.d. (v nadaljevanju hranilnica). Kot je tožeča stranka pojasnila v vlogi z dne 01.09.2005 in katero je toženec prejel (vročilnica na list. št. 28 spisa), je med tožečo stranko in hranilnico sklenjena generalna pogodba o zavarovanju potrošniških kreditov, sestavni del te pogodbe je tudi cenik št.

C-POTR-1/1999, kjer so določene višine premij za zavarovanje odobrenih kreditov strankam hranilnice, tako ne obstajajo police za vsako posamezno zavarovanje kredita, temveč generalna pogodba s cenikom (zavarovanje brez police - čl. 903 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Ne drži pritožbena trditev, da v kreditni pogodbi ni navedeno, da "kredit zavaruje hranilnica". Sodišče prve stopnje je povzelo 9.čl. kreditne pogodbe, ki jasno določa, da hranilnica v imenu kreditojemalca, vendar za svoj račun, sklene pogodbo o zavarovanju kredita (in torej ni šlo za zavarovanje na tuj račun) in to je tudi storila, o tem predložila pogodbo o zavarovanju potrošniških kreditov, sklenjeno med hranilnico in tožečo stranko (priloga A5 spisa).

Neupoštevna je seveda "vzorčna" kreditna pogodba, sklenjena med drugimi strankami, na katero se sklicuje toženec v pritožbi in ki se razmerja med tožencem in hranilnico L. ne tiče. Toženec tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo zatrjevanega dejstva o odstopu kredita C. Spregleda, da je tožeča stranka že v vlogi z dne 01.09.2005 odgovorila, da o kakršnemkoli odstopu terjatve ali odvzemu dolga v smislu 446.čl. ZOR ni bila obveščena. Trditveno (in s tem dokazno breme) določa materialno pravo, torej katera dejstva mora stranka zatrjevati za nastanek, v konkretnem primeru, pravno upoštevne spremembe v obligacijskem razmerju na strani dolžnika (toženca).

Da bi bil v obravnavanem primeru opravljen prevzem dolga s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik, kot to določa 446.čl. ZOR, le tako dejstvo bi bilo pravno upoštevno, toženec ni zatrjeval, niti ne zatrjuje v pritožbi. Tako se pokažejo vse pritožbene navedbe kot neutemeljene, izpodbijana odločitev pa kot pravilna, zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353.čl. ZPP).