Appeal dismissed: Road maintenance duty not breached by oil spill without exceptional circumstances or negligence.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Cesta sama po sebi ni nevarna stvar, pa tudi če se na njej pojavi oljni madež. Ker ni šlo za izjemne razmere, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče glede na okoliščine tega primera očitati krivdne opustitve dolžnih pregledov ceste.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 965.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. V posledici takšne odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan plačati toženi stranki 14.550,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je odgovornost tožene stranke objektivna, saj je po mnenju tožnika cesta, ki sicer sama zase res ni nevarna stvar, postala nevarna stvar, ko je bil na njej razlit oljni madež. Vzdrževalec te ceste je bil dolžan poskrbeti, da se cesta varno uporablja. Med deli rednega vzdrževanja iz 13.čl. Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest so tudi intervencijski ukrepi in pregledniška služba. Zavarovanec tožene stranke je dolžan nadzirati vsa dogajanja, ki lahko vplivajo na cesto in promet na njen in preverjati stanje vseh sestavnih delov ceste.

V pravilniku je sicer res zapisano, da je dolžan preglede lokalnih cest opravljati enkrat tedensko, vendar po mnenju tožnika to ne pomeni, da ta služba izven enkratnega tedenskega pregleda ni dolžna opravljati drugih potrebnih intervencijskih ukrepov, predvsem ko gre za izredne dogodke na cesti. V ta namen je dolžna v skladu s 26.čl. Pravilnika organizirati tudi dežurno službo in delovne skupine za izvajanje intervencijskih ukrepov v primeru, ko gre za izredne dogodke na cesti. Razlitje olja na cesti je izredni dogodek. V času škodnega dogodka je bilo vreme deževno, cesta je bila mokra in spolzka, zavarovancu tožene stranke kot lokalnemu komunalnemu podjetju je znano, da je cesta, na kateri je prišlo do nesreče, zelo ovinkasta, precej ozka in strma, zato je po takšnem deževnem vremenu še toliko bolj nevarna.

Takrat je bilo neurje in bi moral opraviti pregled ceste ne glede na to, ali je v tem tednu že opravil enkratni tedenski pregled. Prav zaradi takšnih dogodkov se zavarovanec tudi zavaruje. Če bi obveljalo stališče, kot ga je sprejelo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, bi bilo v vsakem primeru potrebno, da se najprej pripeti prometna ali drugačna nesreča, nato pa se obvesti zavarovanca, ki bi opravil vzdrževalna dela. Takšno stališče je nelogično in nesprejemljivo. V obravnavanem primeru tožena stranka odgovarja tožniku objektivno kot tudi krivdno za zavarovanca tožene stranke.

Če je sodišče sprejelo takšno stališče, kot ga je obrazložilo v izpodbijani sodbi, se tožniku zastavlja vprašanje, zakaj je sploh imenovalo izvedenca avtoprometne stroke in s tem tožniku povzročilo dodatne stroške. Izvedenec je namreč le izključil odgovornost tožnika, kar pa je za tožnika v konkretnem primeru povsem nekoristno. Tožnik torej vztraja, da bi bil zavarovanec tožene stranke dolžan ali po ali ob močnem deževju opraviti ogled ceste ne glede na to, ali je v istem tednu že ogled opravil. Vsekakor pa bi se v takšnih razmerah moral teren ogledovati bolj pogosto, predvsem na nevarnih cestah, kot je cesta, na kateri je prišlo do dogodka.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zavarovanki tožene stranke, ki je zadolžena za redno vzdrževanje lokalne ceste, na kateri je tožnika z vozilom pri zaviranju v ovinku zaradi oljnega madeža na cestišču zaneslo na nasprotni vozni pas po katerem je pripeljal kamion in je v trčenju vozil utrpel škodo, ni mogoče naprtiti objektivne odgovornosti. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da cesta sama po sebi ni nevarna stvar, pa tudi če se na njej pojavi oljni madež. V sodni praksi je sprejeto že enotno stališče, da oljni madeži na cesti niso nepričakovan pojav, ker se na naših cestah pogosto pojavljajo. Pritožba zato nima prav, ko vztraja pri stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje izhajati v tem odškodninskem sporu iz objektivne odgovornosti tožene stranke.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja še, da je tega dne bilo cestišče spolzko že zaradi deževnega vremena. Tožnik pa se je kljub takim vremenskim razmeram po tej cesti istega dne, pred spornim dogodkom, večkrat peljal nemoteno in varno. Ko se je na tej cesti pojavil oljni madež, je bil očitno prvi, ki je naletel nanj. Ob takem stanju toženi stranki ni mogoče očitati niti krivdne odgovornosti. Njena zavarovanka je bila dolžna v skladu s Pravilnikom o vrstah vzdrževanih del na javnih površinah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest organizirati pregledniško službo, ki je po ugotovitvah sodišča opravljala preglede cest enkrat tedensko, kaj več, če ni šlo za izjemne razmere, ni bila dolžna.

Tožnik ni zatrjeval, da bi bile razmere tega dne izjemne. V pritožbi prvič navaja, da naj bi šlo za čas po neurju. Te navedbe so zato prepozne, pa tudi brez vsake dokazne podlage in zato neupoštevne. Ker ni šlo za izjemne razmere, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče glede na okoliščine tega primera očitati krivdne opustitve dolžnih pregledov ceste. Ko je zavarovanka tožene stranke zvedela za razmere na cestišču, pa je tudi nemudoma poskrbela za čiščenje. Dejstvo, da je zvedela iz tožnikovega primera, je za tožnika nesrečen slučaj, za katerega pa ne more krivdno odgovarjati tožena stranka.

Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje od vzdrževalca cest ni mogoče terjati, da v hipu odstrani vsakršno nevarnost na cesti. Predvsem je dolžnost voznika, da je pozoren na vsako oviro na cesti in prilagodi vožnjo razmeram na cesti. Tožena stranka pa bi ob takih okoliščinah, kot so bile ugotovljene v tem primeru, bila lahko krivdno odgovorna le, če bi se njeni zavarovanki lahko očitalo, da je do tožnikove škode prišlo zaradi njenega posega ali opustitve. Ker ničesar od tega ni bilo ugotovljeno, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi namreč ne daje podlage za ugotovitev odgovornosti zavarovanke tožene stranke. Dejstvo, da je imela zavarovanka zavarovano odgovornost še ne pomeni, da je tožena stranka zato dolžna plačati odškodnino tožniku, ker mu je škoda nastala na cestišču. Zavarovalnica odgovarja oškodovancu samo v primeru, če je za škodo podana odškodninska odgovornost zavarovanca. Pritožbenim navedbam, da so bili ob odločitvi, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje stroški, ki jih je imel tožnik za izdelavo izvedeniškega mnenja cestnoprometne stroke, nepotrebni, pa je treba sicer pritrditi, vendar na pravilnost odločitve v izpodbijani sodbi to ne vpliva.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).