Appeal dismissed: Plaintiff failed to prove legal interest for declaratory judgment regarding inheritance debt.

Pritožba se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba (pravilno sklep) sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri ugotovitvenih tožbah je potrebno s procesnega kot tudi z materialnopravnega vidika dognati ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oz. če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (2. odst. 181. čl. ZPP). Terja se torej interes, ki je pravno utemeljen oz. drugače povedano, tožnik mora izkazati, da bi z uspehom v takšni pravdi, odprl možnost, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon; tega pa tožnik ni izkazal.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zavrglo. Tožečo stranko je obvezalo, da mora toženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 211.088,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.2005 dalje do plačila.

Zoper ta sklep se je pritožil tožnik. V pritožbi navaja, da je napačna presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zahtevala ugotovitev dejstva, zahtevala pa je namreč ugotovitev pravnega razmerja, torej sklenitve sodne poravnave in da sklenjena sodna poravnava zavezuje tudi toženko. Res je toženka univerzalna pravna naslednica po svojem očetu P.A., vendar je sodišče spregledalo bistveni element, da bi morala v postopku poravnave sodelovati tudi M.P., ki je bila takrat solastnica do 1/2 vl.št. 16 k.o. G.V.. Iz spisa P bi sodišče lahko ugotovilo, da je ob vložitvi tožbe, kot tožeča stranka nastopal tožnik, tožena pa sta bila P.A. in M..

Na obravnavi, na kateri je bila sklenjena sodna poravnava dne 10.6.1996 pa P.M. ni bila več navedena, saj ni mogla sodelovati, ker je nekaj mesecev pred datumom poravnave umrla. V postopku je sodeloval le P. A., vendar ne osebno, pač pa ga je zastopala toženka. Iz zapisnika o sodni poravnavi torej ne izhaja, da bi pri tej sodni poravnavi sodelovala P. A. in P. J., kot tudi dediča po svoji ženi oz. materi M. P. Očitno takrat niti strankam niti sodišču se ni pojavil nikakršen dvom v to, da pred sodiščem sodelujejo stranke, ki so lahko nosilci pravic in obveznosti po zapustnici.

Po mnenju pritožbe pa je bila takrat volja strank, da poravnavo sklenejo v obsegu celotne nepremičnine, tudi tistega dela, ki se nanaša na lastništvo pokojne P.M.. Če je temu tako, sodišče zagotovo ne bi dovolilo sklenitve take poravnave, saj mora po uradni dolžnosti preverjati, da je ta poravnava zakonita in dopustna. Ker tožnik želi realizirati podpisano in sklenjeno sodno poravnavo, je prisiljen vložiti tožbo, s katero uveljavlja pravno razmerje, da je torej P.J. na podlagi sklenjene poravnave udeležena v tem pravnem razmerju, da jo torej zavezuje.

Pravni interes torej obstaja in je v tem, da se ugotovi pravno razmerje, torej dejstvo, da je poravnava zavezujoča tudi v tistem delu, ki je bila po smrti P. M. z njenimi dediči sklenjena tudi za njen solastninski del, kar pomeni, da bi ob ugoditvi tožbenemu zahtevku P.J. ne mogla več zatrjevati, da sodna poravnava zanjo ne velja.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja zahtevek naj se ugotovi, da sodna poravnava, ki je bila sklenjena med tožnikom in pravnim prednikom toženke, velja tudi za toženko, torej ima vse pravice in obveznosti iz te poravnave in je dolžna izpolniti vse obveznosti iz te poravnave. Vložil je ugotovitveno tožbo, pri ugotovitvenih tožbah je potrebno tako kot je povedalo sodišče prve stopnje s procesnega, kot tudi z materialnopravnega vidika dognati ali je na tožnikovi strani podana pravna korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oz.

če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (2. odst. 181. čl. ZPP). Terja se torej interes, ki je pravno utemeljen oz. drugače povedano, tožnik mora izkazati, da bi z uspehom v takšni pravdi, odprl možnost, da v nadaljnjem sodnem ali kakšnem drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon; tega pa tožnik ni izkazal. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka dedinja po pokojnem A.P., s katerim je bila poravnava sklenjena. Na podlagi sklepa o dedovanju je vpisana kot edina zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine.

Kot univerzalna pravna naslednica je pridobila vse pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik, torej tudi pravice in obveznosti iz naslova sklenjene poravnave, to pa pomeni, da sklenjena poravnava skupaj s sklepom o dedovanju že predstavlja izvršilni naslov, zato tožnik nima pravnega interesa za takšen zahtevek, kot ga je uveljavljal. Poleg tega pa tožnik zahteva ugotovitev določenega dejstva, (napačno pritožba zatrjuje, da gre za ugotovitev pravnega razmerja) in tudi iz tega razloga je sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči.

Dejstva, čeprav so še tako važna za pravna razmerja, niso predmet ugotovitvene tožbe. Edina izjema, ki jo zakon dopušča, je pristnost ali nepristnost listine (1. odst. 181. čl. ZPP). Dejstvo, ki ga tožnik zahteva je, da sodna poravnava velja tudi za toženko kot dedinjo po pokojnem A.P.in tudi kot dedinjo po M. P., katera je bila po trditvah tožnika vpisana kot solastnica nepremičnin, na zapisniku o sodni poravnavi pa ni bila vpisana kot stranka. Ker pritožba tožnika ni utemeljena jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365.

čl. ZPP).