Court dismisses appeal; interest accrual starts when treatment ends, not when optional surgery is refused.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ob dejstvu, da je nesporno, da se je tožnik poškodoval in da je zdravljenje zaključeno, ni nobene podlage, da bi tožena stranka lahko zahtevala od tožeče, da se podvrže operaciji, ki ni nujno potrebna. Prvostopno sodišče je zato pravilno uporabilo določbo 943. člena Obligacijskega zakonika in kot dan začetka teka zamudnih obresti upoštevalo dan, ko je zdravljenje že bilo končano in je prvotožena stranka odklonila izplačilo zavarovalnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. obsodilo prvotoženo stranko na plačilo zavarovalnine v znesku 500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2003 dalje, drugotoženo pa na plačilo 550.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 150.000,00 SIT od 7.5.2003 dalje in od zneska 400.100,00 SIT od 1.5.2004 dalje. Prvotožena stranka mora tožniku povrniti še 117.216,00 SIT pravdnih stroškov, drugotožena pa 64.149,00 SIT.

Zoper sodbo se glede teka zamudnih obresti od 5.5.2003 dalje zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje prvotožena stranka. V pritožbi navaja, da sodišče ni upoštevalo določila 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb, po katerem se končna stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo, najkasneje pa v treh letih. Izvedenec je sicer res ugotovil, da je bilo zdravljenje končano 1.10.2002, vendar hkrati ni izključil možnosti, da bi bila operacija nosnega pretina uspešna in bi se s tem izboljšal pretok zraka skozi obe nosnici. Ker je tožnik operacijo odklonil, je ugotovitev o zaključku zdravljenja nepravilna. Odločitev za operacijo je odvisna od tožnika, vendar to ne more določati časa iz drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje. Tožena stranka je zato zavarovalnino izplačala na podlagi mnenja svojih cenilcev po preteku treh let od nezgode, saj pred tem zdravljenje še ni bilo zaključeno. Ker se je tožnik samovoljno nehal zdraviti, je tek obresti od 5.5.2003 do 14.9.2005 neupravičen in predstavlja kršitev materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Splošni zavarovalni pogoji v drugem odstavku 14.člena res določajo, da se končna stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodb ustalijo, to je, ko po zdravniški presoji ni mogoče pričakovati, da bi se stanje izboljšalo ali poslabšalo, oziroma najkasneje v treh letih po nezgodi, vendar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo zdravljenje končano in posledice poškodb ustaljene 1.10.2002. Ta datum namreč izhaja iz ugotovitev izvedenskega mnenja o zaključku zdravljenja. Izvedenec je tudi pojasnil (v tem delu prvotožena stranka na njegovo mnenje ni imela pripomb), da operacija korekcije nosnega pretina ni nujno potrebna in je odločitev za operacijo torej v domeni poškodovanca. Ob dejstvu, da je nesporno, da se je tožnik poškodoval in da je zdravljenje zaključeno, ni nobene podlage, da bi tožena stranka lahko zahtevala od tožeče, da se podvrže operaciji, ki ni nujno potrebna. Prvostopno sodišče je zato pravilno uporabilo določbo 943. člena Obligacijskega zakonika in kot dan začetka teka zamudnih obresti upoštevalo 5.5.2003, to je dan, ko je zdravljenje že bilo končano in je prvotožena stranka odklonila izplačilo zavarovalnine. Na podlagi povedanega in ker ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.