Appeal dismissed: Debt extinguished by settlement agreement despite creditor's denial in objection.

Pritožba dolžnika se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dolžnik je v ugovoru uveljavljal razlog prenehanja terjatve po 8. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ, in sicer, da naj bi upnik in dolžnik sklenila sodno poravnavo, s katero naj bi se dogovorila, da se z njo dokončno uredijo vsa medsebojna sporna razmerja in da drug do drugega nimata medsebojnih obveznosti. Ker je upnik v odgovoru na ugovor zanikal, da bi s sklenitvijo navedene sodne poravnave prenehala obveznost dolžnika, ki je predmet obravnavanega izvršilnega postopka in ker iz besedila sodne poravnave (5. tč.) to ne izhaja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor dolžnika ni utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep z dne 3.2.2004, opr.št. Ig 2003/00787, s katerim je sodišče dovolilo nasprotno izvršbo za izterjavo obveznosti po pravnomočnem sklepu z dne 31.8.2001, opr.št. Ig 939/95.

Proti navedenemu sklepu je dolžnik vložil pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je menilo, da iz sodne poravnave Pg ne izhaja, da je terjatev prenehala na tej podlagi. Vendar pa ni upoštevano, da je bila sodna poravnava sklenjena 2.12.2002, to je po izdaji sklepa naslovnega sodišča dne 31.8.2001 in njegovi pravnomočnosti. V 5. točki sodne poravnave je določeno, da sta stranki z njeno uveljavitvijo dokončno uredili vsa medsebojna sporna razmerja in zato nimata več druga do druge nobene obveznosti (glavne ali stranske), zahtevka ali ugovora ne glede na pravno ali dejansko podlago. 5. točka sodne poravnave po dolžnikovem mnenju vsebuje tudi znesek, ki ga upnik zahteva po sklepu sodišča opr.št. Ig 939/95. Stranki sta se s sklenitvijo poravnave dogovorili, da se uredijo vsa odprta vprašanja in sporna razmerja, ki pa jih nista v besedilu poravnave specificirali. Skupna volja obeh strank je torej bila, da s sklenitvijo poravnave dokončno uredita tudi vse obstoječe in v trenutku poravnave še neznane zahtevke ene stranke do druge. Dejstvo, da v besedilu sodne poravnave ni izrecno naveden znesek upnika po sklepu št. Ig 939/95 ne pomeni, da sodna poravnava tega zneska ne vsebuje, ampak ravno nasprotno. Tako upniku kot dolžniku je bilo ob sklenitvi sodne poravnave znano dejstvo, da je sodišče ugodilo upniku za izdajo nasprotne izvršbe. Upnik se zaradi tega ne more sklicevati, da gre v tem primeru za zahtevek, ki ne bi bil zaobsežen s sodno poravnavo, saj je šlo za obstoječi zahtevek, ki je bil znan obema strankama.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, teče obravnavana izvršba na podlagi izvršilnega naslova, sklepa Okrajnega sodišča v P. opr.št. Ig 939/95 z dne 31.8.2001, ki je postal pravnomočen in s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za nasprotno izvršbo. Sklep o izvršbi, ki je bil izdan 3.2.2004 na navedeni pravni podlagi, lahko dolžnik izpodbija iz razlogov po 55. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), pri čemer mora biti ugovor obrazložen, to pa je, če so v njem navedena dejstva, s katerimi ga utemeljuje in če predloži dokaze (2. odst. 53. čl. ZIZ). V obravnavanem primeru je dolžnik v ugovoru uveljavljal razlog prenehanja terjatve po 8. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ, in sicer, da naj bi upnik in dolžnik pred Okrožnim sodiščem v K. dne 12.12.2002 sklenila sodno poravnavo, s katero naj bi se dogovorila, da se z njo dokončno uredijo vsa medsebojna sporna razmerja in da drug do drugega nimata medsebojnih obveznosti. V dokaz te svoje trditve je dolžnik predložil zapisnik omenjene sodne poravnave z dne 12.12.2002. Ker je upnik v odgovoru na ugovor zanikal, da bi s sklenitvijo navedene sodne poravnave prenehala obveznost dolžnika, ki je predmet obravnavanega izvršilnega postopka in ker iz besedila sodne poravnave (5. tč.) to ne izhaja (dolžnikova obveznost, ki je predmet obravnavanega postopka tam ni omenjena, pa tudi ne v preostalem besedilu poravnave), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor dolžnika ni utemeljen, posledično pa tudi ne pritožba zoper izpodbijani sklep, ki ugovorne trditve ponavlja (in kot opozarja tudi dolžnik v pritožbi, sodna poravnava je bila sklenjena kasneje kot je postal pravnomočen sklep o nasprotni izvršbi, obveznost dolžnika je bila tedaj že zneskovno določena, vendar pa je sodna poravnava konkretno ne omenja).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.