Court allows creditor appeal, ruling they cannot be charged costs for executing against a registered but deleted company member.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court partially allowed the creditor's appeal, setting aside the first-instance judgment regarding the award of costs. The creditor argued they relied in good faith on the public register, which listed a deleted company member as a shareholder, and thus should not bear costs for the execution proceedings. The court held that since the creditor acted based on official public records, they cannot be held liable for costs incurred due to the errors or omissions of the actual company members who failed to update the register.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) 6. odst. 38. člen; Zakon o pravdnem postopku 365. člen: A creditor cannot be held liable for costs incurred by a third party when executing against a person registered in the public register as a debtor, if the creditor acted in good faith reliance on that register and the error stems solely from the failure of the registered entity to update its status.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka izreka) razveljavi.
[JEDRO]
Ker na upnika, ki je vodil izvršbo zoper tistega, ki je bil vpisan v sodnem registru kot družbenik izbrisane družbe ne morejo leteti očitki niti, da je stroške neutemeljeno povzročil, niti da ga zadeva kakršnakoli krivda, da so tej osebi ti stroški nastali, mu tudi take stroške ni mogoče naprtiti.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se: 1. ugovoru dolžnika S. A. ugodi in se sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 8.11.2005 razveljavi v delu, ki se nanaša na nadaljevanje izvršbe z dolžnikom S. A. ter se predlog za nadaljevanje izvršbe zavrne; in 2. da je upnik dolžan v roku 8-ih dni dolžniku S. A. povrniti stroške ugovornega postopka v znesku 35.321,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2006 dalje do plačila, višji stroškovni zahtevek dolžnika pa je zavrnilo.
Zoper ta sklep se je v delu, ki se nanaša na obveznost plačila ugovornih stroškov (2. točka izreka) pritožil upnik. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, saj sploh ni upoštevalo dejstva, da je upnik nadaljevanje postopka predlagal potem, ko se je po načelu zaupanja v javno knjigo - sodni register v dobri veri zanesel na tam objavljene podatke. Iz teh pa izhaja, da je eden od odgovornih družbenikov tudi dolžnik A. S.. Da je ta družbenik svoj poslovni delež prenesel in iz družbe izstopil, je upnik izvedel šele po prejemu ugovora tega dolžnika. Zato je prepričan, da ni dolžan nositi stroškov dolžnika S. A., saj načela procesnega neuspeha v obravnavanem primeru ni mogoče pripisati njemu. Da je do take situacije prišlo, je krivda družbenikov prvotnega dolžnika, ki niso poskrbeli za vpis sprememb oz. prenosov poslovnih deležev v sodni register.
Pritožba upnika je utemeljena.
Po 6. odst. 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je dolžan upnik povrniti dolžniku oz. tretjemu na njegovo zahtevo izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Ob takem dejanskem stanju, ko je upnik v obravnavanem primeru predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dolžnika, ki je bil v sodnem registru vpisan kot družbenik izbrisane družbe, pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da je temu bivšemu družbeniku, torej tretji osebi, neutemeljeno povzročil stroške. Upnik se je namreč zanesel na registrsko stanje in ga zato ne morejo bremeniti negativne posledice, ki so nastala izključno zato, ker oseba, ki jo je opredelil kot dolžnik na podlagi javno objavljenih podatkov, ni poskrbela, da se registrsko stanje uskladi z dejanskim stanjem.
Ker na upnika, ki je vodil izvršbo zoper tistega, ki je bil vpisan v sodnem registru kot družbenik izbrisane družbe ne morejo leteti očitki niti, da je stroške neutemeljeno povzročil, niti da ga zadeva kakršnakoli krivda, da so tej osebi ti stroški nastali, mu tudi take stroške ni mogoče naprtiti. Zato je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).