Appeal partially allowed; court clarifies provisional security duration limits and requires specific bank account details.

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep glede odločitve v točki II izreka r a z v e l j a v i ter v tem obsegu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje; v ostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

1. Možnost različnih razlag odločitve sodišča, na kar upravičeno opozarja pritožnik, lahko privede do neučinkovitosti izvršitve začasnega zavarovanja. Razlaga odločitve sodišča ne more in ne sme biti prepuščena subjektom, katerih obveznost je, da to zavarovanje izvršijo. Pritožnik pa nima prav, ko meni, da je prvostopenjsko sodišče s podaljšanjem zavarovanja prekoračilo predlog Okrožnega državnega tožilstva. Podaljšanje začasnega zavarovanja, namreč glede na 3. odst. 502.b čl. ZKP, po vložitvi obtožnice, ne sme biti daljše od šestih mesecev, hkrati pa skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o začasnem zavarovanju pravilno upoštevalo predlog državnega tožilstva o predlaganem obdobju šestih mesecev njegovega trajanja in to glede na stanje, ko je o predlogu dejansko odločalo in ne glede na stanje ob vložitvi predloga, kot bi sicer bilo pravilno po mnenju pritožnika. Prvostopenjsko sodišče je pri tem vezano le na absolutno časovno omejitev, ki jo določa skupen čas trajanja začasnega zavarovanja po vloženi obtožnici, torej na čas treh let.

2. Zgolj sklicevanje na nerazpisan narok, ki naj bi šele omogočil ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, ne omogoča preverjanja teh pritožbenih navedb in jih zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citiranim sklepom je Okrožno sodišče v K. odločilo, da se predlogu okrožne državne tožilke za podaljšanje začasnega zavarovanja ugodi in se na podlagi 1. odst. 502.c čl. ZKP - G, podaljša začasno zavarovanje tako, da se družbi L. d.o.o. prepove odtujitev in obremenitev vozila, znamke M. ter skladno z 2. odst. 502.c čl. ZKP - G, odredi nov način zavarovanja, in sicer Banki D. K. S. AG iz računa in H. L. d.d. z računa naloži odreči izplačilo družbi L. d.o.o. ali komu drugemu po njenem nalogu denarni znesek do višine 270.870.626,92 SIT. Družbi L. d.o.o. pa se prepove poslovanje preko drugih bančnih računov, razen z računa pri Banki K. S. AG, Podružnica L. in računa pri H. L. d.d.. Nadalje se je naložilo H. L. d.d. iz citiranega računa odreči izplačilo družbi A. d.o.o. ali komu drugemu po njenem nalogu, denarni znesek do višine 66.272.185,00 SIT. Družbi A. d.o.o. se je prepovedalo poslovanje preko drugih bančnih računov, razen preko računa, ki ga ima odprtega pri H. L.. Odločeno je bilo nadalje, da se vse dosedanje odredbe o začasnem zavarovanju, ki se ne nanašajo na odreditev prepovedi Banki K. S. AG in H. L. d.d. po 4. tč. 271. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, na podlagi predloga okrožne državne tožilke z dne 20.2.2006, v skladu s 3. odst. 502.c čl. ZKP, odpravijo. Prvostopenjsko sodišče je podaljšanje začasnega zavarovanja po tem sklepu določilo za čas najdalj šestih mesecev, in sicer do 10.1.2007.

Zoper navedeni prvostopenjski sklep je vložil pritožbo zakoniti zastopnik obtožene pravne osebe L. d.o.o., direktor D. P., in sicer zatrjujoč, da so z izpodbijanim sklepom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (27. in 33. čl. Ustave RS) ter da je izrek izpodbijanega sklepa nejasen, da je s časovno odreditvijo začasnega zavarovanja prvostopenjsko sodišče prekoračilo predlog okrožnega državnega tožilstva in da je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Navedel je še, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izjave z dne 6.7.2006, s katero je bilo odgovorjeno na predlog Okrožnega državnega tožilstva za odreditev začasnega zavarovanja.

V pritožbenem postopku je podala pisni predlog višja državna tožilka, in sicer, da se pritožbo obdolžene pravne osebe L. d.o.o, podano po zakonitem zastopniku D. P., zavrne kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je deloma utemeljena.

Pritrditi je pritožniku, da je izpodbijani sklep nejasen in nerazumljiv, glede odločitve, kot je povzeta v točki II njegovega izreka. Odrek izplačila družbi L. d.o.o. ali komu drugemu po njenem nalogu, denarnega zneska do višine 270.870.626,92 SIT s citiranih računov Banke D. K. S. AG in H. L. d.d., je namreč mogoče razumeti na več načinov, tudi tako, da bi bila izplačila, ki bi sicer presegala ta znesek, dovoljena ali pa tako, da bi bila posamična izplačila, ki ne bi dosegala navedenega zneska dovoljena, četudi bi ga v skupnem znesku presegala. Čeprav bi bila sicer logično pravilna le razlaga, da bi se odrek nanašal na izplačila, ki bi posegala oz. zniževala minimalni znesek 270.870.626,92 SIT, ki bi v vsakem primeru moral ostati na citiranem računu v smislu začasnega zavarovanja tega zneska, bi to moralo jasno in nedvoumno izhajati iz samega izreka sklepa. Možnost različnih razlag odločitve sodišča, na kar upravičeno opozarja pritožnik, lahko privede do neučinkovitosti izvršitve začasnega zavarovanja. Poleg tega pa razlaga odločitve sodišča ne more in ne sme biti prepuščena subjektom, katerih obveznost je da to zavarovanje izvršijo. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. Kp 166/06 z dne 28.6.2006 opozorilo, da mora biti v tem pogledu konsistenten že sam predlog državnega tožilstva in navedlo, kako ravnati, če temu ni tako.

Enako zaključevanje, kot je zgoraj navedeno pa velja tudi v primeru odločitve prvostopenjskega sodišča v 2. alinei iste točke izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na odrek izplačila družbi A. d.o.o. z računa H. L. d.d., denarnega zneska do višine 66.272.185,00 SIT.

Pritožniku pa je pritrditi tudi glede navedbe, da prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ne pove, ali navedeni odrek izplačila zneska 270.870.626,92 SIT velja za račun L. d.o.o. pri vsaki od navedenih bank (Banki D. K. S. AG in H. L. d.d.) posebej ali pa je to skupni znesek za računa pri obeh navedenih bankah skupaj. V primeru, da bi šlo za skupni znesek pri obeh bankah, odločitev sodišča ne pove, v kakšnem medsebojnem razmerju sta glede izvršitve odrejenega začasnega zavarovanja obe navedeni banki oz. kako se ju obvezuje usklajevati premoženjsko stanje družbe L. d.o.o. glede navedenega zneska, ki je predmet začasnega zavarovanja.

Zaradi navedenih razlogov je bilo pritožbi deloma ugodeno in izpodbijani sklep razveljavljen v točki II izreka izpodbijanega sklepa ter v tem obsegu je bil ta vrnjen prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožnik pa nima prav, ko meni, da je prvostopenjsko sodišče s podaljšanjem zavarovanja do 10.1.2007 prekoračilo predlog Okrožnega državnega tožilstva. Slednji je namreč predlagal začasno zavarovanje za obdobje šestih mesecev in v tem okviru je prvostopenjsko sodišče tudi odločilo, ko je izdalo izpodbijani sklep. Podaljšanje začasnega zavarovanja, namreč glede na 3. odst. 502.b čl. ZKP, po vložitvi obtožnice, ne sme biti daljše od šestih mesecev (kar je prvostopenjsko sodišče upoštevalo), hkrati pa skupno trajanje začasnega zavarovanja ne sme presegati treh let (do česar tudi ni prišlo, saj je bila obtožnica vložena 12.8.2005). Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o začasnem zavarovanju torej pravilno upoštevalo predlog državnega tožilstva o predlaganem obdobju šestih mesecev njegovega trajanja in to glede na stanje, ko je o predlogu dejansko odločalo in ne glede na stanje ob vložitvi predloga, kot bi sicer bilo pravilno po mnenju pritožnika. Prvostopenjsko sodišče je pri tem vezano le na absolutno časovno omejitev, ki jo določa skupen čas trajanja začasnega zavarovanja po vloženi obtožnici, torej na čas treh let.

Pritožnik nadalje ne pove, v čem naj bi bilo prvostopenjsko sodišče v zmoti glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki naj bi bilo sicer podlaga za zaključek sodišča o izkazani nevarnosti, da bo "terjatev onemogočena oz. precej otežena". Zgolj sklicevanje na nerazpisan narok, ki naj bi šele omogočil ugotovitev pravilnega dejanskega stanja, ne omogoča preverjanja teh pritožbenih navedb in jih zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Tudi kolikor pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču neupoštevanje pisne izjave z dne 6.7.2006, ki jo je podal v zvezi s predlogom Okrožnega državnega tožilstva z dne 20.2.2006, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta izjava ne vsebuje nobenih relevantnih vsebinskih navedb, glede katerih bi se moralo prvostopenjsko sodišče konkretno opredeliti in zato po oceni pritožbenega sodišča ta okoliščina sama po sebi ni v ničemer vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča.

Zaradi navedenih razlogov je bila pritožba v preostalem delu, kolikor ji ni bilo ugodeno, zavrnjena kot neutemeljena.