Appeal allowed; objection to creditor claims before repayment phase is premature and inadmissible.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog drugega upnika zavrže. Dolžnik D. J. je dolžan v 15 dneh povrniti upniku V. A. stroške pritožbenega postopka v višini 660,96 EUR.

[JEDRO]

Upniki pridobijo pravni interes za izpodbijanje terjatev drugih upnikov šele z začetkom izvršilnih dejanj poplačila upnikov, to je po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. Predlog za izpodbijanje terjatev drugih upnikov, podan še pred začetkom izvršilnih dejanj poplačila upnikom, je torej preuranjen in posledično nedovoljen ter ga je kot takega potrebno zavreči.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog drugega upnika V. A., s katerim izpodbija višino terjatve prvega upnika Sklada XX po sklepu o izvršbi zavrnilo.

Upnik vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu drugega upnika ugodi, tako da obresti od dolgovane glavnice prenehajo teči v kolikor so dosegle glavnico, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Razlogovanje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Ustavno sodišče je namreč razveljavilo 1060. člen OZ, torej od dne odločitve ustavnega sodišča ne velja določilo 1060. člena OZ, da se določbe OZ ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Odločitev ustavnega sodišča se nanaša na obligacijska razmerja, ki so nastala pred 1.1.2002, kar velja za konkretni primer. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo, da tudi za ta razmerja velja OZ in ne ZOR, v kolikor gre za zamudne obresti (tudi za zakonite), ki tečejo po 1.1.2002, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. V konkretnem primeru gre za primer, ko je obligacijsko razmerje nastalo v času veljavnosti ZOR, zamudne obresti pa so dosegle ali presegle glavnico pred ali po uveljavitvi OZ, pri čemer ob pravilni uporabi materialnega prava zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico, če so jo dosegle po 1.1.2002, oziroma najkasneje 1.1.2002, če so jo dosegle že prej. Terjatev prvega upnika ni določena v absolutnem znesku, tako da terjatev s potekom časa narašča, zaradi česar ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodišče ne more posegati v izvršilni naslov. Zaradi odločitve ustavnega sodišča so nastopila nova dejstva in jih upnik lahko uveljavlja kot pravočasna.

Prvi upnik je na pritožbo odgovoril in z navedbami ne soglaša, zaradi nedodelanih stališč sodne prakse presojo prepušča sodišču druge stopnje. Opozarja na povsem novo odločbo Ustavnega sodišča U-I-267/06-41 z dne 15.3.2007, objavljeno v Ur. l. RS št. 29/2007 z dne 30.3.2007, s katero je ustavno sodišče odločilo, da člen 376 OZ ni v neskladju z ustavo.

Dolžnik D. J. na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). V obravnavanem primeru gre za izvršbo na podlagi neposredno izvršljivih notarskih zapisov na nepremičnine dolžnika D. J. Drugi upnik V. A. je na prvi javni dražbi izpodbijal terjatev prvega upnika Sklada XX; ugovarjal je višini obresti od glavnice, tako da sodišče pri izračunu terjatve prvega upnika do dolžnika upošteva, da obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico v skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča o razveljavitvi 1060.

člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo, pri tem pa zmotno uporabilo materialno pravo. Materialno pravno stališče sodišča velja le glede glavne terjatve, ugotovljene v pravnomočnem izvršilnem naslovu, ne pa tudi glede zamudnih obresti, ki zapadejo v bodoče in znesek višine obresti ni pravnomočno ugotovljen. Če je v izvršilnem naslovu določeno, da je dolžnik dolžan v primeru zamude plačila glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti, potem je v izvršilen naslovu pravnomočno odločeno le o temelju - dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti, o višini terjatve pa še ni pravnomočno odločeno.

O višini te terjatve odloči šele izvršilno sodišče, pri tem pa upošteva dan plačila in vsa zakonska pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti (glej še Ustavno odločbo Up-227/05-19). Odločba Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2.3.2006, ne glede na 44. člen Zakona o ustavnem sodišču, velja tudi za razmerja, o katerih je bilo glede glavne terjatve pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja te odločbe. V kolikor pa so zapadle, a neplačane zamudne obresti v obdobju od uveljavitve OZ do dne 22.5.2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (Ur. l.

RS, št. 40/07, v nadaljevanju OZ-A), že dosegle glavnico, pa glede na splošno prepoved retroaktivnosti obresti z uveljavitvijo OZ-A ne morejo teči znova. Vendar pa je v obravnavanem primeru potrebno poudariti nekaj drugega; predlog drugega upnika za izpodbijanje terjatev prvega upnika, podan na prvi javni dražbi, je preuranjen, saj drugi upnik zanj nima pravnega interesa. Upnik ali nekdo drug, ki ima pravico biti poplačan iz kupnine, lahko izpodbija terjatev drugega upnika, njeno višino in vrstni red, po katerem ima ta pravico do poplačila, kolikor to vpliva na njegovo poplačilo (1. odstavek 201.

člena ZIZ). Terjatev je mogoče izpodbijati najkasneje na razdelitvenem naroku (3. odstavek 201. člena ZIZ). Zakon sicer ne določa začetne časovne točke, od katere je mogoče izpodbijati terjatev drugega upnika, vendar pa upnik pridobi pravni interes za izpodbijanje terjatev drugih upnikov šele, ko nastopi faza poplačila. Izvršba na nepremičnine se namreč opravi z naslednjimi izvršilnimi dejanji: zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, s prodajo nepremičnine in s poplačilom upnikov iz zneska, dobljenega s prodajo (167.

člen ZIZ). Določba 201. člena ZIZ je v zakonu umeščena v 5. vsebinski sklop t. i. Poplačilo upnikov, sodišče pa upnike poplača šele takrat, ko je nepremičnina prodana, torej po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine (195. člen ZIZ). Zato je ob pravilni uporabi razlagalnih pravil zaključiti, da je izpodbijanje terjatev drugih upnikov mogoče uveljavljati šele od začetka izvršilnih dejanj poplačila upnikov, torej po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine. Šele takrat se namreč ve, da je nepremičnina prodana in kupnina plačana ter da bo prišlo do poplačila terjatev.

Šele takrat se postavijo v ospredje vprašanja o upnikih, ki se poplačajo, terjatvah, ki naj bi bile poplačane, in vprašanje obstoja, višine in vrstnega reda terjatev. Pred tem namreč še niti ni jasno, ali bo do izvršilnega dejanja poplačila upnikov sploh prišlo ali ne, saj se lahko izvršilni postopek zaključi že kadarkoli pred tem. Prav zato je vsakršno izpodbijanje terjatev drugih upnikov pred fazo poplačila upnikov preuranjeno in tudi ni smiselno. Upniki torej pridobijo pravni interes za izpodbijanje terjatev drugih upnikov šele z začetkom izvršilnih dejanj poplačila upnikov, to je po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine.

Predlog za izpodbijanje terjatev drugih upnikov, podan še pred začetkom izvršilnih dejanj poplačila upnikom, je torej preuranjen in posledično nedovoljen ter ga je kot takega potrebno zavreči (3. odstavek 201. člena ZIZ v povezavi s 1. odstavkom 274. člena v zvezi z 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov mora imeti pravni interes, sodišče pa na to procesno predpostavko pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka. V obravnavanem primeru je drugi upnik izpodbijal terjatev prvega upnika že na prvi javni dražbi, torej v fazi prodaje nepremičnine, ko upnik pravnega interesa za izpodbijanje še niti ni imel, zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog drugega upnika zavrglo kot nedovoljen (1. točka 365.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Drugi upnik bo svoj predlog lahko ponovno uveljavljal šele z začetkom izvršilnih dejanj poplačila upnikov, v kolikor se predmetni izvršilni postopek do takrat ne bo že zaključil.

Upnik je v pritožbi priglasil stroške pritožbenega postopka, in sicer 1200 točk za pritožbo in posvet s stranko, 20% davek na dodano vrednost in sodne takse. Sodišče druge stopnje je na podlagi 6. točke tarifne številke 27 v zvezi s 1. točko tarifne številke 18 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami) pritožniku priznalo 1200 odvetniških točk. Njegovi pritožbeni stroški torej, ob upoštevanju 20% davka na dodano vrednost in vrednosti točke 0,459 eura na dan odločanja, znašajo 660,96 EUR, sodišče druge stopnje pa jih je naložilo v plačilo dolžnici (5. odstavek 38. člena ZIZ).