Court allows victim's appeal, quashing dismissal due to failure to instruct on taking over prosecution rights.

Pritožbi J. A. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Ker iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je predsednica senata zapisala le, da je oškodovanca (ki je tudi starejša in pravna neuka oseba) po umiku obtožbe s strani državnega tožilca pozvala, če bo nadaljeval kazenski pregon, ni pa ga poučila o pravici do prevzema pregona in na kakšen način to lahko stori, oškodovanec o svoji pravici ni bil ustrezno poučen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je predsednica senata sodišča prve stopnje na podlagi 2. odst. 275. čl. ZKP v zvezi s 390. čl. ZKP kot nedovoljeno zavrgla pritožbo J. A. z dne 7.9.2006 zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 5.9.2006 po 1. točki 375. čl. ZKP zavrnilo obtožbo državne tožilke zoper obtoženega M. J., zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odst. 134. čl. KZ v zvezi s čl. 25 KZ.

Proti temu sklepu je J. A. vložil pritožbo, v kateri smiselno navaja, da na glavni obravnavi dne 5.9.2006 ni izjavil, da kazenskega pregona ne bo nadaljeval. S strani sodišča je bil zaveden, ker je bil vprašan le, če odstopa od tožbe, kar je tedaj razumel kot odstop od civilne tožbe. Kot sladkorni bolnik s povišanim tlakom je bil ob umiku obtožbe s strani državne tožilke razburjen, doživel je stres in ni bil zmožen slediti dogodkom. Diktiranju predsednice senata, da se odpoveduje kazenskemu pregonu, je protestiral, pa ga je zavrnila, da je že vse zapisano.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer pravilno ugotavlja, da oškodovanec nima pravice do pritožbe zoper zavrnilno sodbo (4. odst. 367. čl. ZKP), kadar na glavni obravnavi po umiku obtožbe državnega tožilca izjavi, da kazenskega pregona ne bo nadaljeval (1. odst. 71. čl. ZKP). Vendar pa v obravnavani zadevi obstaja resen pomislek, ali ni bila oškodovancu J. A. kršena pravica iz 22. čl. Ustave RS, ki je v ZKP realizirana v temeljni določbi v 14. členu. Po tej določbi je sodišče dolžno udeleženca v kazenskem postopku, ki iz nevednosti lahko opusti kakšno dejanje v postopku in zaradi tega ne bi izkoristil svojih pravic, poučiti o pravicah, ki mu gredo po tem zakonu in tudi o posledicah, če bi dejanje opustil. Zato je v več zakonskih določbah tudi predpisano, o čem je sodišče dolžno poučiti procesne udeležence. Iz spisa pa mora biti vselej razvidno, kakšen pouk je bil upravičencu dejansko dan. Zato ne zadošča zgolj zapis v zapisniku o glavni obravnavi z dne 5.9.2006 na list. št. 129, da je predsednica senata oškodovanca na osnovi 1. odst. 61. čl. ZKP pozvala, če bo nadaljeval kazenski pregon. S tem se namreč nakazuje, da oškodovanec ni bil ustrezno poučen v skladu z zakonom. Sodišče bi namreč oškodovanca moralo poučiti o pravici do prevzema pregona in na kakšen način to lahko stori. Pri tem pa bi moralo še posebej upoštevati, da gre za starejšo in pravo neveščo osebo, in mu omogočiti določen čas za premislek, da bi lahko prišla do izraza njegova dejanska volja. Da temu ni tako, pa se nakazuje tako v zapisniku na glavni obravnavi, da je oškodovanec izjavil, da je sramota, kar se dodaja v pravosodju, kot tudi v njegovi pritožbi, ki jo je sodišče prejelo le dva dni po končani obravnavi in v kateri navaja, da je bil zaveden. Zato bi ob smiselni uporabi 2. odst. 61. čl. ZKP bilo potrebno oškodovančevo pritožbo šteti kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi J. A. ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.