Appeal dismissed; social assistance recipient's death does not limit inheritance for living recipient's estate.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Za omejitev dedovanja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem zavarovanju (128. člen ZD) gre v primeru, ko je prejemnik pomoči pokojni in ne tisti še živeči, ki je bil dolžan zapustnika preživljati, pa tega v celoti ni zmogel in je zato zaprosil za doplačilo oskrbnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine, proglasilo dediče, določilo za zakonito dedinjo in prevzemnico kmetije dedinjo Z. M. za nujni dedinji pa M. M. in B. M., katerih nujni delež znaša za vsako 1/6 denarne vrednosti zaščitene kmetije ter ugotovilo, da so dedinje sklenile sporazum o poplačilu denarne vrednosti nujnih dednih deležev, ter tudi ugotovilo, da terjatev Mestne občine X v znesku 1.090.594,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi dedinje niso priznale. Odredilo je še vpis lastninske pravice za dedinjo Z. M. ter dedinje oprostilo plačila sodnih taks.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo Mestna občina X. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnica vsebinsko izpodbija del sklepa, ko je ugotovljeno, da dedinje niso priznale terjatev pritožnice iz naslova doplačila oskrbnine za zapustnikovega očeta v domu ostarelih občanov. Sodišče v razlogih navede, da dedinje niso priznale terjatev upnice, ker je še vedno v teku postopek, v katerem je pokojni zahteval zmanjšanje višine prispevka, ki bi ga moral plačevati za svojega očeta za domsko oskrbo. Pri tem sodišče ne navede, kje in pod katero številko naj bi se zadeva vodila oziroma kdaj naj bi bil postopek začet. Sodišče prezre, da je občina zavezana k doplačevanju plačil zavezanca, kadar ta nima sredstev za preživljanje, na podlagi odločbe, ki jo izda CSD na podlagi zakona. Vsa doplačila je pritožnica opravljala na podlagi izvršljivih upravnih odločb. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, ko pritožnica zahteva povrnitev zneskov, ki jih je plačevala za domsko oskrbo za očeta zapustnika. Iz odločb CSD je razvidno, da gre za pomoč ki jo je prejemal pokojni. On je naslovil vlogo za pomoč pri plačilu. Pokojni je priznaval svojo preživninsko obveznost do očeta, vendar njegovi dohodki niso bili dovolj visoki, čeprav je bil dolžan očeta preživljati na podlagi izročilne pogodbe. Občina je dolžna doplačevati zavezancem - otrokom ali drugače zavezanim, če ti nimajo dovolj lastnih sredstev za preživljanje in plačevanje oskrbnin. Pritožnica se sklicuje na določbo 128. člena Zakona o dedovanju, po kateri gre za prednostno terjatev, saj je z njo občina prispevala k preživljanju zapustnika. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dedinja Z. M. je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilno pravno vprašanje, ki ga izpostavlja pritožnica zadeva presojo o tem, kdo je titular socialne pomoči (doplačila oskrbnine v domu ostarelih občanov zapustnikovega očeta). Če je bil upravičenec do pomoči zapustnik potem ima prav pritožnica, ki trdi, da je dejanski upravičenec bil prav zapustnik, ki se je zavezal v izročilni pogodbi preživljati svojega očeta, ker pa nato upoštevaje svoje premoženjsko stanje celotnega plačila oskrbnine ni zmogel, je na pomoč priskočila pritožnica z odobritvijo doplačila oskrbnih stroškov bivanja v socialnem zavodu.

Če pa je bil upravičenec v skladu z zakonsko ureditvijo in ustreznimi odločbami pristojnega organa vendarle pokojnikov oče potem je pravilna izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje. Navedeno vprašanje razrešuje na izhodiščni ravni dikcija določbe 128. člena ZD, pravilno uporabljena v izpodbijanem sklepu, po katerem gre za omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu oziroma je prednostna terjatev dajalca pomoči le tista, ki je naperjena zoper premoženje umrle osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem zavarovanju.

Iz odločb CSD štev. ŠŠ in ŽŽ nedvoumno izhaja, da je navedeni organ priznal pravico do družbene denarne dajatve v obliki doplačila oskrbnih stroškov bivanja v socialnem zavodu zapustnikovemu očetu V. M. in ne zapustniku, ki je v tem postopku v procesnem smislu nastopal le kot vlagatelj zahtevka za svojega očeta. Materialnopravni naslovnik oziroma upravičenec do pomoči je torej še živeči zapustnikov oče. Zato pa ni mogoče v tem zapuščinskem postopku po pokojnem upravičenčevem sinu omejiti dedovanje na podlagi citiranega 128.

člena oziroma tudi ni podlage za terjatev pritožnice do dedičev zapustnika, kot pravilno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje. Pogodbena zaveza pokojnika do svojega očeta nima torej prav nobene zveze s presojo spornega vprašanja. Zapustnikovo slabo premoženjsko stanje je bilo zgolj uporabljeno kot s predpisom določena okoliščina, ki vpliva na odločanje pristojnega organa o dajanju pomoči oziroma kriterij pri ugotavljanju pravice do pomoči in njene višine v korist upravičenca na podlagi 1. in 3. odstavka 129. člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS 54/92) in 79.

člena Samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialno varstvenih pravic (Uradni list SRS štev. 26/84 in 14/89), kot tudi izhaja iz obrazložitev obeh odločb. Zapustnik je bil tako s pogodbo določen preživljavec očeta, ki pa plačila stroškov zaradi nezadostnega premoženja ni zmogel, njegov oče pa z zakonom določeni upravičenec do prejema pomoči, ki je ob okoliščini predvideni v cit. določbi sporazuma, ko namreč tudi osebe, ki so dolžne upravičenca preživljati tega v celoti ne zmorejo, pridobil obravnavano pravico. Družbena skupnost torej ni preživljala zapustnika, temveč je v skladu z zakonsko ureditvijo krila del stroškov oskrbnine v korist njegovega očeta, ker tega zapustnik ni zmogel v celoti.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen in 2. točka 165. člena ZPP v zvezi s 136. členom ZD).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 174. člena ZD.