Appeal allowed; first instance court erred by relying on application instead of court register for trade activity status.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 39.630,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 12.01.2005, v 15 dneh.

[JEDRO]

Kljub temu, da je iz listine, ki jo je predložila tožeča stranka, res razvidno, da naj bi bila tožena stranka registrirana za opravljanje dejavnosti s klasifikacijskimi številkami F 45.32, F 45.33 in F 45.42, ki se štejejo za obrtne dejavnosti, bi prvostopenjsko sodišče za ugotovitev odločilnega dejstva moralo uporabiti na toženo stranko nanašajoče se podatke, ki izhajajo iz sodnega registra. Iz teh pa je razvidno, da tožena stranka vpisa omenjenih dejavnosti nikoli ni predlagala; zato se šteje, da jih ni opravljala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 34.100,00 SIT, v osmih dneh.

V pravočasni pritožbi je tožena stranka navedla, da je med listinami v spisu nasprotje. Na vlogo z dne 22.08.1995 namreč ni vpisala dejavnosti, katerih vpis v sodni register tudi sicer ni predlagala. Sodišče tako ni upoštevalo njenih navedb, da je registrirana le za projektiranje in inženiring in ugovoru priloženih dopisov z dne 18.10.1998, dne 26.11.1998 in z dne 24.05.1999. Iz zadnje omenjenih dopisov je tako razvidno, da dejavnost, za katero je registrirana tožena stranka, ni obrtna dejavnost. Zahtevek za plačilo članarine tudi sicer ni ustaven. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da tožeča stranka svojega zahtevka ni utemeljevala na morebitnem prostovoljnem članstvu tožene stranke v obrtni zbornici. Iz trditev zato smiselno sledi, da je zahtevek utemeljevala na članstvu tožene stranke, ki je nastopilo po sili zakona samega.

Tudi iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka članica tožeče stranke že po zakonu. Obrtni zakon (v nadaljevanju: ObrZ) namreč predpisuje obvezno združevanje tudi v obrtno zbornico za pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji na obrtni način, obrti podoben način ali domačo oziroma umetno obrt glede na sedež obrata ali firme (primerjaj 31. člen). Na tej podlagi je bila zato obračunana uveljavljana članarina (glej predložene račune). Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka je pritožbeno sodišče zato izhajalo iz predpostavke, da tožena stranka ni mogla postati članica Obrtne zbornice na podlagi pristopa, to je prostovoljno.

Obstoj odločilnega dejstva, torej ali tožena stranka opravlja obrtno dejavnost (glej zgoraj citirano določbo 31. člena ObrZ), je sodišče prve stopnje ugotavljalo le iz vsebine "vloge z dne 22.08.1995" (glej prilogo A17 spisa), kljub temu da je tožena stranka že v ugovoru zanikala opravljanje omenjene dejavnosti (za svoje trditve je predlagala tudi dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje ni ocenilo - glej prilogo B1 spisa).

Zgoraj navedene materialnopravne ugotovitve sodišča prve stopnje so zmotne. Kljub temu, da je iz omenjene vloge res razvidno, da naj bi bila tožena stranka registrirana za opravljanje dejavnosti s klasifikacijskimi številkami F 45.32, F 45.33 in F 45.42, ki se štejejo za obrtne dejavnosti, bi prvostopenjsko sodišče za ugotovitev odločilnega dejstva namreč moralo uporabiti na toženo stranko nanašajoče se podatke, ki izhajajo iz sodnega registra (primerjaj 1. odstavek 7. člena Zakona o sodnem registru). Iz teh pa je razvidno, da tožena stranka vpisa omenjenih dejavnosti nikoli ni predlagala; zato se šteje, da jih ni opravljala (primerjaj 3. odstavek 4. člena Zakona o gospodarskih družbah).

Glede na zgornje ugotovitve tožeča stranka ni upravičena do članarine iz naslova obveznega članstva (v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje - glej listovno številko 45 spisa). Kljub pravilni ugotovitvi dejanskega stanja (glej zgoraj) je bilo materialno pravo torej zmotno uporabljeno; zato je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 39.630,00 SIT in predstavljajo naslednje izdatke: - za sestavo pritožbe v višini 125 točk (po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), kar ob vrednosti točke 110,00 SIT na dan odločanja znaša 13.750,00 SIT; - za 20% davek na dodano vrednost od odvetniških storitev v znesku 2.750,00 SIT, - za administrativne stroške v znesku 330,00 SIT in - za sodno takso za pritožbo proti sodbi v znesku 22.800,00 SIT (1. odstavek tar. št. 3 Takse tarife Zakona o sodni taksi). Stroškov za konferenco s stranko sodišče druge stopnje ni priznalo, saj so vsebovani že v stroških za sestavo pritožbe (primerjaj 1.a) točko tar. št. 39 OT). V primeru zamude je tožena stranka na tako obračunane pravdne stroške dolžna plačati še zakonske zamudne obresti od dne 12.01.2005 dalje do plačila.