Appeal dismissed; applicant failed to prove original debtor ownership via land registry extract before state acquisition.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe High Court in Ljubljane dismissed the applicant's appeal, upholding the first-instance decision to reject the enforcement request against the State. The applicant argued that the State acquired ownership only after a future land registry entry, yet the court found the State had originally acquired rights via a final inheritance decree before any registry entry. Consequently, the court ruled the applicant must prove the original debtor was the first owner using a land registry extract or suitable title document to justify seizing state assets. Since the applicant provided no such evidence, the appeal was rejected as unfounded.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju, 168. člen 1. odstavek; Zakon o izvršbi in zavarovanju, 168. člen 3. odstavek: When a state entity acquires ownership originally through a final judicial decision prior to land registry entry, the applicant must prove the original debtor was the first owner by submitting a land registry extract or title document suitable for registration to validly enforce against state property.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.
[JEDRO]
Ker je RS lastninsko pravico na spornih poslovnih prostorih pridobila originarno na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, torej še pred vpisom te pravice v njeno korist v zemljiško knjigo, bi moral upnik po prepričanju sodišča druge stopnje z izpiskom iz zemljiške knjige ali z listino, ki bi bila primerna za vpis lastninske pravice izkazati, da je bil prejšnji lastnik obravnavane nepremičnine prvotni dolžnik.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrglo upnikov predlog z dne 12.03.2004.
V pravočasni pritožbi je upnik navedel, da iz sklepa o dedovanju ni razvidno, da bo zemljiškoknjižni vpis spornega poslovnega prostora opravljen šele, ko bo vdova pokojnega F. K. predložila izvirnik listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo. Sicer pa iz omenjenega sklepa izhaja, da je postal poslovni prostor lastnina RS na podlagi 9. člena Zakona o dedovanju. Zato bi moral biti vpis v zemljiško knjigo opravljen na podlagi 24. člena Zakona o zemljiški knjigi. Priglasil je pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
Iz podatkov spisa je razvidno, da je bil izvršba dovoljena proti F. K. s.p., ki pa je med izvršilnim postopkom umrl. Glede na to, da so se njegovi dediči odpovedali dedovanju, je sodišče prve stopnje, skladno z upnikovim predlogom, z že pravnomočnim sklepom nadaljevalo postopek z dolžnikovo pravno naslednico RS (glej listovno številko 32 priloženega spisa z opravilno številko Ig 00/00332).
Pred izdajo zgoraj navedenega sklepa je upnik dne 11.02.2003 predlagal, naj se izvršba proti novi dolžnici opravi s prodajo nepremičnine s parcelno številko 665/7, k. o. D. L. ki jo predstavlja poslovni prostor s številko 5 v izmeri 28,23 m2 (glej tudi izpisek iz zemljiške knjige, pritrjen vlogi z zaporedno številko 24 spisa z opravilno številko Ig 00/00332). Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrglo, ker iz omenjenega izpiska iz zemljiške knjige ni razvidno, da bi bil prvotni dolžnik lastnik spornega poslovnega prostora.
Predlogu za izvršbo na nepremičnino je treba priložiti izpisek iz zemljiške knjige kot dokaz, da je nepremičnina vpisana kot dolžnikova lastnina (primerjaj 1. odstavek 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ). Glede na dejstvo, da je RS lastninsko pravico na spornih poslovnih prostorih pridobila originarno na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju (glej prilogo A9 spisa), torej še pred vpisom te pravice v njeno korist v zemljiško knjigo (glej Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem, GV 1998, stran 123), bi moral upnik po prepričanju sodišča druge stopnje z izpiskom iz zemljiške knjige (glej zgoraj citirano določbo 1. odstavka 168. člena ZIZ) ali z listino, ki bi bila primerna za vpis lastninske pravice (glej določbo 3. odstavka 168. člena ZIZ) izkazati, da je bil prejšnji lastnik obravnavane nepremičnine prvotni dolžnik. Le v tem primeru bi bilo mogoče poseči v premoženje države kot kaducitetne upravičenke.
Ker upnik dokazov o lastnini prvotnega dolžnika ni priložil, se sodišče druge stopnje z izpodbijano odločitvijo strinja. Pri tem še ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana; glede na zgoraj navedeno je izpodbijani sklep, kljub podatkom spisa nasprotnim ugotovitvam sodišča prve stopnje, "da bo zemljiškoknjižni vpis spornega poslovnega prostora opravljen šele, ko bo vdova pokojnega F. K. predložila izvirnik za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine", namreč mogoče preizkusiti.
Upnik bo vpis lastninske pravice na spornem poslovnem prostoru na prvotnega dolžnika lahko zahteval v posebnem postopku (primerjaj 5. odstavek 168. člena ZIZ).
Sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe tudi ni našlo ostalih bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo ter izpodbijani sklep kot zakonit in pravilen potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ.