Inheritance co-ownership dispute dismissed; court cannot rule on objection to possession if main claim fails.

1. Pritožba tožnice se zavrne in se v zavrnilnem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki II izreka in spremeni v odločitvi o pravdnih stroških pod točko III izreka tako, da glasi:

Tožnica je dolžna povrniti toženki 1064,83 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 255.176,00 SIT od 30.8.2006 dalje do 31.12.2006, od 1.1.2007 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za EURO do plačila in ji povrniti 191,54 EUR pritožbenih stroškov v primeru zamude po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo potrebna izvršba.

[JEDRO]

Dokler zapuščinski postopek traja, gre med dediči za skupno lastnino in nihče ne more v primeru spora zahtevati od drugega dediča izročitev stvari in plačilo uporabnine. Če sodišče zavrne tožbeni zahtevek, ne more odločati o pobotnem ugovoru tožene stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožnici izročiti ključe spornega stanovanja ter ji nepremičnino prepustiti v neposredno posest skupaj z vsemi premičninami, ki so v stanovanju ter po katerem bi bila toženka dolžna tožnici plačati uporabnino za stanovanje ter odločilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ker ugovor pobota ni utemeljen. Sodišče je prav tako zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Nadalje je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 191.420,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2006 do plačila.

Tožena stranka se pritožuje zoper točko II. in točko III. izreka izpodbijane sodbe iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožnica navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da je morala tožeča stranka zaradi pobotnega ugovora tožene stranke odgovarjati in so ji zaradi tega nastali posebni stroški, ki pa jih sodišče ni specificiralo in se zato odločitev sodišča v tem delu ne da preizkusiti. Ker je tožeča stranka v tej pravdi popolnoma propadla, bi moralo sodišče svojo odločitev opreti na določbo 154. člena ali vsaj na določbo 3. odstavka 154. člena ZPP. Sodišče odločitve glede II. točke izreka izpodbijane sodbe sploh ni obrazložilo in ni navedlo nobenih odločilnih dejstev, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določbe pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Tožena stranka meni, da zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke, sodišču prve stopnje o ugovoru pobota sploh ni bilo potrebno odločati. Pritožnici se zdi sporno, da bo s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe pridobila odločitev o pobotnem ugovoru moč odločene stvari glede obstoja terjatve tožene stranke do tožeče stranke ob tem, da v bistvu sodišče prve stopnje o tej terjatvi sploh ni izvajalo dokazov oziroma ni razsojalo.

Tožeča stranka se zoper izpodbijano sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da posamezni skupni lastnik nima pravice do tožbe za varstvo svojega dela skupne stvari proti ostalim lastnikom. Upravljanje in razpolaganje ene od dedinj brez sodelovanja in soglasja druge dedinje je neveljavno in v nasprotju z določbo 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Toženka ni ravnala v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SZ), ker ni izročila ključev stanovanja in tako samovoljno uporablja vse nepremičnine. Ker toženka tožnici onemogoča uporabo stanovanja, je to privedlo do prikrajšanja na strani tožnice in ji je zato toženka dolžna plačati izgubljeno korist. Ker sodišče ni ugotavljalo prikrajšanja tožnice ter dejanske uporabe nepremičnine je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka prav tako poudarja, da je bil skrbnik zapuščine postavljen šele po vložitvi tožbe, zato je bil pravni interes tožeče stranke ob vložitvi tožbe podan. Tožeča stranka prereka tudi stroškovno odločitev v izpodbijani sodbi in meni, da bi morali pravdni stranki nositi vsaj vsaka svoje pravdne stroške.

Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo in predlagali, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbi in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba tožeče stranke je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa v celoti utemeljena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da posamezni skupni lastnik nima pravice do tožbe za varstvo svojega dela skupne stvari proti ostalim skupnim lastnikom. Določba 100. člena SZ jasno določa, da imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Glede na to, da določba izrecno določa, da ima solastnik tudi pravico do tožbe za varstvo svoje pravice na delu stvari je zaključiti, da zakon takšne pravice skupnemu lastniku ne podeljuje. To izhaja tudi iz pravne narave skupne lastnine, kjer deleži posameznih skupnih lastnikov na celi stvari niso določeni, kar pomeni, da tudi pravnega varstva enega skupnega lastnika napram drugemu za nedoločen delež na skupni stvari ni mogoče zagotoviti. Zakon o dedovanju (ZD) v 145. členu določa, da do delitve dediščine upravljajo in razpolagajo dediči z dediščino skupno. Kadar ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine postavi sodišče v skladu z določbo 2. odst. 145. člena ZD na zahtevo kateregakoli od dedičev upravitelja zapuščine, ki upravlja dediščino za vse ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. V obravnavani zadevi je bil s pravnomočnim sklepom zapuščinskega sodišča z dne 18.5.2005 postavljen upravitelj zapuščine. Zakon za primer nesoglasja med dediči do delitve zapuščine predvideva institut upravitelja zapuščine, ki je bil v tej zadevi tudi postavljen.

Dokler niso določeni deleži na skupni lastnini, nobeden od skupnih lastnikov ne more zahtevati, da sam uporablja nepremičnino ter da mora drug skupni lastnik uporabo nepremičnine opustiti. Tožnica in toženka sta na podlagi 145. člena v zvezi z 132. členom ZD skupni lastnici sporne nepremičnine. Tožnica po povedanem od toženke ne more zahtevati izročitev ključev in izročitev sporne nepremičnine in plačilo uporabnine in je sodišče prve stopnje glede na pravno naravo skupne lastnine pravilno materialnopravno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

O pobotnem ugovoru toženke bi sodišče prve stopnje lahko odločalo samo, če bi bil utemeljen tožbeni zahtevek tožnice kot utemeljeno opozarja pritožba toženke. Ker ob zavrnjenem zahtevku ni pogojev za obravnavanje pobotnega ugovora je bilo pritožbi toženke ugoditi in v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje razveljaviti brez vrnitve v ponovno odločanje.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice zavrniti in v zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi toženke pa ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti v delu, ko je odločilo o pobotnem ugovoru (člen 353 in 358 točka 4 ZPP).

V posledici take napačne odločitve je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov neutemeljeno upoštevalo uspeh tožnice glede pobotnega ugovora in je bilo pritožbi toženke ugoditi tudi v odločitvi o pravdnih stroških in tožnici naložiti plačilo vseh pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje znašajo 255.276,00 SIT in tudi pritožbenih stroškov, ki odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in ZST znašajo 191,54 EUR.

Toženka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 154 v zvezi s členom 155 in 165/2 ZPP.