Revocation of court register entry nullity claim dismissed due to lack of legal interest.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Uveljavljanje ničnosti vpisa v sodni register se nanaša na ničnost sodne odločbe, za kar določa zakon o sodnem registru (enako prej zakon o postopku za vpis v sodni register) razloge, roke in posledice, ki so različni od razlogov in posledic ničnosti pogodb po Zakonu o obligacijskih razmerjih. Za odločitev v tem sporu je posebno pomembna razlika v posledicah ničnosti. Po 104.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih nična pogodba nima učinkov in morata pogodbenika vrniti eden drugemu vse, kar sta prejela na podlagi take pogodbe. Po 42.čl. Zakona o sodnem registru pa mora sodišče po pravnomočnosti sodbe, s katero se ugotovi ničnost vpisa, po uradni dolžnosti začeti postopek likvidacije subjekta vpisa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero tožnika zahtevata ugotovitev ničnosti vpisa tožene stranke v sodni register s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. Srg 1823/91 z dne 8.4.1991, št. reg vl. 1/11968/00. Ugotovilo je, da je bil zoper toženo stranko že uveden postopek likvidacije dne 15.11.1993. Ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register pa ima za posledico prav tako uvedbo postopka likvidacije. Posledica sodbe, s katero bi bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, bi bila likvidacija. Ta pa je bila uvedena že pred vložitvijo tožbe. Zato tožnika nimata pravnega interesa na ugotovitvi ničnosti vpisa v register. Ne glede na to pa ugotovitev ničnosti ne bi pomenila prehoda premoženja tožene stranke v stečajno maso R. H. d.o.o., nasproti kateremu imata tožnika svoje terjatve. R. H. d.o.o. v stečaju je uveljavil nasproti toženi stranki izločitveni zahtevek. Od uveljavitve tega zahtevka je odvisno ugodnejše poplačilo upnikov v stečaju zoper R. H., kar je cilj obeh tožnikov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep prve stopnje. Potrdilo je dejanske in pravne ugotovitve prvostopnega sklepa.

Zoper ta sklep vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi oba sklepa in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Podrobno navaja razloge, zaradi katerih šteje vpis tožene stranke v register za ničen. Meni, da bi ugotovitev ničnosti vpisa pomenila, da stvarni vložek ni bil toženi stranki nikoli izročen in da je ta isti stvarni vložek del družbenega kapitala R. H. d.o.o. v stečaju. Ugotovitev ničnosti ima učinke za nazaj. Te posledice so drugačne od zdaj uvedene likvidacije, ki izhaja iz predpostavke, da je bil stvarni vložek toženi stranki pravilno izročen.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožnika zahtevata s tožbo v tem postopku ugotovitev ničnosti vpisa tožene stranke v sodni register in utemeljujeta svoj pravni interes s tem, da kot stečajna upnika uveljavljata vrnitev ustanovitvenega vložka tožene stranke v stečajno maso R. H. d.o.o. kot ustanovitelja in stoodstotnega družbenika tožene stranke. S tem bi dosegla ugodnejše poplačilo svojih terjatev. Vendar njuno stališče ni utemeljeno. Učinek ugotovitve ničnosti vpisa v register tožene stranke ne bi bil tak, kot predpostavlja tožeča stranka. Posledica ugotovitve ničnosti vpisa je namreč uvedba likvidacijskega postopka (42.čl.

Zakona o sodnem registru Ur.l. RS št. 13/94, enako prej veljavni 72 čl. Zakona o postopku za vpis v sodni register Ur.l. SFRJ št. 13/83 in 17/90 ter 455., 456. in 372.čl. Zakona o gospodarskih družbah Ur.l. RS št. 30/93). Ker pa je bil nad toženo stranko likvidacijski postopek že uveden pred vložitvijo tožbe v tej zadevi, so pravne posledice, ki bi sledile ugoditvi tožbenemu zahtevku, že uresničene. Zmotno pa je stališče tožeče stranke, da bi na podlagi 103.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih z učinkom za nazaj nastalo stanje, kot da ustanovitveni vložek R.

H. d.o.o. toženi stranki ni bil nikoli izročen. Uveljavljanje ničnosti vpisa v sodni register se namreč nanaša na ničnost sodne odločbe, za kar določa zakon o sodnem registru (enako prej zakon o postopku za vpis v sodni register) razloge, roke in posledice, ki so različni od razlogov in posledic ničnosti pogodb po Zakonu o obligacijskih razmerjih. Za odločitev v tem sporu je posebno pomembna razlika v posledicah ničnosti. Po 104.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih nična pogodba nima učinkov in morata pogodbenika vrniti eden drugemu vse, kar sta prejela na podlagi take pogodbe.

Po 42.čl. Zakona o sodnem registru pa mora sodišče po pravnomočnosti sodbe, s katero se ugotovi ničnost vpisa, po uradni dolžnosti začeti postopek likvidacije subjekta vpisa. Gre torej za dva povsem različna pravna položaja, zaradi česar je mogoče uveljavljati ničnost vpisa le v prekluzivnem roku iz 3. odst. 41.čl. Zakona o sodnem registru, medtem ko uveljavljanje ničnosti pogodb časovno ni omejeno (110.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Iz tega izhaja, da tožeča stranka neutemeljeno prikazuje učinke ugotovitve ničnosti vpisa v register tako, da bi bili zaradi tega nični pravni posli v zvezi z ustanovitvijo subjekta vpisa.

Teh posledic ugotovitve ničnosti vpisa v register ni. Zakon določa druge posledice in sicer uvedbo likvidacije. Ker pa je bila ta uvedena že pred vložitvijo tožbe, je pravilna ugotovitev izpodbijanega sklepa, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za tožbo na ničnost vpisa.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. Zakona o pravdnem postopku).