Appeal dismissed; apparent authority established by prior conduct despite agent's lack of formal appointment.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravilna je po mnenju pritožbenega sodišča tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi dejstva, da je M.F. tudi v predhodnem letu na enak način tožeči stranki naročila objavo oglasa (in tako naročeno storitev je tožena stranka tožeči stranki tudi plačala), utemeljeno sklepalo, da je M.F. pooblaščena za sklenitev pogodbe s tožečo stranko; s tem je izpolnjen dejanski stan iz 1. odst. v času spornega razmerja veljavnega 93. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in tudi ni moral vedeti, da je pooblastilo preklicano oziroma zoženo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v N. z dne 20.2.2003, vzdržalo v I. tč. izreka v veljavi za znesek glavnice 159.579,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.2001 do plačila in za izvršilne stroške v znesku 12.425,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.2.2003 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da mora v 8 dneh tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 59.556,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.204 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Meni, da je napačno stališče prvostopnega sodišča v delu, v katerem utemeljuje, da je tožeča stranka pri sprejemanju naročila, v okoliščinah kot so bile v času, ko sta bili naročilnici podpisani, ravnala z zadostno stopnjo skrbnosti, pri čemer je svojo razlago oprlo na 84. in 93. čl. ZOR. V dokaznem postopku je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v listinske dokaze, med drugim tudi v dopis toženca z dne 9.10.2001, s katerim je tožena stranka zavrnila fakturo z dne 26.9.2001 z utemeljitvijo, da je naročilnico podpisala M.F., ki ni niti zaposlena pri toženi stranki, niti nima pooblastila za podpisovanje. Iz navedenega torej sledi, da je bila tožeča stranka obveščena, da podpisnica naročilnice M.F. ni imela pooblastila za podpis naročilnice, račun za opravljeno storitev na podlagi naročilnice pa je bil pravočasno zavrnjen. V skladu z 88. čl. ZOR je torej šlo za pogodbo, ki jo je sklenila neupravičena oseba. Takšna pogodba pa ima pravne učinke za neupravičeno zastopanega zgolj, če se ta na zahtevo druge stranke v primernem roku izreče, da pogodbo odobrava. Že iz dopisa tožeče stranke z dne 9.10.2001 izhaja, da tožeča stranka sklenjene pogodbe ne odobrava. Posledično tožeča stranka ne more biti zavezana k plačilu nečesa, kar je podpisala neupravičena oseba, sama pa tega ni odobrila. Res

je, kot to ugotavlja sodišče, da je M.F. podpisala naročilnici tudi v letu 2000 ter da je bil na podlagi z njene strani podpisanih naročilnic kasneje tudi plačan račun za oglase v letu 2001, vendar tega ne gre šteti, da je imela kakršnokoli pooblastilo za zastopanje s strani tožene stranke, temveč gre to šteti za dejstvo, da je bila pogodba, ki jo je sklenila neupravičena oseba (M.F.) naknadno odobrena s strani tožene stranke. Prvostopno sodišče je prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je tožeči stranki z napadeno sodbo priznalo pravdne stroške v višini 59.556,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.204 dalje do plačila. Tožeča stranka zagotovo ni upravičena do prejema zakonskih zamudnih obresti za navedeno obdobje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti v okviru gospodarskega spora, glede na to, da se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (1. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo, ki je izdana v takšnem sporu, pa je mogoče izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP v zvezi s 480. čl. ZPP); ni je torej mogoče izpodbijati zaradi nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega so vezane tako stranke postopka kot tudi pritožbeno sodišče, je: tožena stranka je tožeči stranki z dvema naročilnicama št. 2208189 in št. 2208190 naročila objavo oglasa in oglaševanje v Telefonskem imeniku Slovenije (TIS) 2002 in objavo oglasa tipa A za TIS in ETIS (elektronski telefonski imenik), tožača stranka je naročeno storitev opravila in toženi stranki izstavila račun št. 2000111299 z dne 24.9.2001 v znesku 159.579,00 SIT, katerega plačilo uveljavlja v tem postopku.

Naročilnici je v imenu tožene stranke izpolnila M.F. v prostorih tožene stranke, kjer jih je tudi žigosala z žigom tožene stranke. Ista oseba je za toženo stranko podpisala enaki naročilnici tudi v predhodnem letu, račun za oglas v letu 2001 je tožena stranka plačala. Neutemeljena je pritožbena trditev, da naj bi iz dopisa tožene stranke z dne 9.10.2001 izhajalo, da je tožena stranka zavrnila sporno fakturo zato, ker da je naročilnico podpisala M.F., ki ni zaposlena pri toženi stranki in nima pooblastila za podpisovanje; iz tega dopisa dejansko izhaja to, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje, in sicer, da tožena stranka v njem navaja, da fakturo zavrača zato, ker da ob podpisu naročilnice ni bila opozorjena na ceno storitve (ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da to ne drži, saj je v obeh naročilnicah navedena tudi cena oglasa); kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč.

2. odst. 339. čl. ZPP glede na to ni podana. Pravilna je po mnenju pritožbenega sodišča tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi dejstva, da je M.F. tudi v predhodnem letu na enak način tožeči stranki naročila objavo oglasa (in tako naročeno storitev je tožena stranka tožeči stranki tudi plačala), utemeljeno sklepalo, da je M.F. pooblaščena za sklenitev pogodbe s tožečo stranko; s tem je izpolnjen dejanski stan iz 1. odst. v času spornega razmerja veljavnega 93. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem preklic pooblastila ter njegova zožitev nimata učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in tudi ni moral vedeti, da je pooblastilo preklicano oziroma zoženo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi toženi stranki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke, in sicer vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe do plačila, tako kot je to uveljavljala tožeča stranka v postopku na prvi stopnji. Vendar pa v izreku ni naveden pravilni datum prvostopne sodbe (tj. 23.11.2004), ampak je napačno naveden datum: 23.11.204. Pri tem po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za prekoračitev tožbenega zahtevka, kot to meni pritožba, ampak gre za napako v sodbi, ki jo lahko sodišče prve stopnje, glede na 328.

čl. ZPP, kadar koli odpravi s sklepom o popravi. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.